Bojan Paradiž

Bojan PARADIŽ (1930-2012)

Sredi poletja 2012 se je od nas za vedno poslovil meteorolog Bojan Paradiž, pionir prizadevanj za zmanjšanje onesnaženosti zraka v Sloveniji.

Rodil se je v Kočevju. Še kot otrok je pomagal v Narodno osvobodilni borbi. Srednjo meteorološko šolo je obiskoval v Beogradu in nato študiral meteorologijo na Naravoslovni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1957. Strokovno se je leta 1961 izpopolnjeval v Leningradu. Na Hidrometeorološkem zavodu Slovenije je v letih od 1950 do 1982 delal pri meteoroloških in ekoloških meritvah, od leta 1975 pa vodil Republiško službo za varstvo zraka. Na Elektroinštitutu Milan Vidmar se je nato do leta 1991 ukvarjal z onesnaževanjem zraka v energetiki in cestnem prometu. Sodobnim in inovativnim metodam za učinkovite rešitve spremljanja, ohranjanja in zaščite okolja je nato sledil v svojem podjetju Studio okolje.

Bojan Paradiž nam je v več kot 60 letih strokovne aktivnosti zapustil izjemno dediščino, in to zlasti na področju meteoroloških meritev in varstva zraka v Sloveniji. Ni se ustrašil nobene nove in težke naloge. Zato ni čudno, da je že leta 1954 organiziral priprave za prve visokogorske meteorološke meritve v Sloveniji, na Kredarici. Konec tega leta je s sodelavcem Andrejem Hočevarjem začel z zahtevnimi opazovanji na tej visokogorski postaji in od takrat naprej tam potekajo nepretrgane meritve.

Leta 1965 je vpeljal prve sistematične meritve onesnaženosti zraka v Sloveniji. Rezultati meritev so bili alarmantni: onesnaženost zraka je bila zelo visoka in je po merilih Svetovne zdravstvene organizacije vplivala na povečano smrtnost prebivalstva v Zasavju, Celju, Ljubljani in Mežiški dolini. Zato se je z veliko energije lotil raziskovanja vzrokov za tàko onesnaženost zraka. Ugotovil je, da v primerjavi z industrijsko razvitimi državami izpusti onesnažil v zrak pri nas niso bili tako visoki, pač pa so bile izredno visoke koncentracije posameznih onesnažil v sloju zraka pri tleh. To je značilnost slovenskih dolin in kotlin s pogostimi temperaturnimi obrati in šibkimi vetrovi. Na osnovi te ugotovitve je bil s svojo skrbno izbrano strokovno skupino in v sodelovanju z raziskovalnimi inštituti kos najzahtevnejšim nalogam.

Med prvimi je bila določitev ustrezne višine dimnika Termoelektrarne Trbovlje (TET) v času, ko metode čiščenja dimnih plinov v praksi še niso bile preizkušene. Predlagal je skoraj dvakrat višji dimnik, kot so ga določili nemški strokovnjaki. S strokovnostjo in vztrajnostjo je s svojim predlogom uspel in dosegel, da je bil zgrajen še danes najvišji dimnik v Evropi. To je bil za tisti čas najustreznejši ekološki sanacijski ukrep za TET, ki je pripomogel k izrazitemu izboljšanju kakovosti zraka v okolici elektrarne. Tudi za jedrsko elektrarno Krško je pripravil in uveljavil lokalnim razmeram ustreznejši način za ocenjevanje širjenja radioaktivnega oblaka, kot ga je sprva zahtevala Mednarodna agencija za jedrsko energijo.

Po prvih uspehih je sledila še vrsta zahtevnih in uspešnih projektov v zvezi z varstvom zraka v okolici Termoelektrarne Šoštanj, Rudnika urana Žirovski vrh, v Ljubljani, Celju, Mežiški dolini, Mariboru itd. Slovenske izkušnje je prenesel tudi na podobne projekte v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Črni Gori. S svojim strokovnim znanjem in pristopom, naravnanim k trajnostnemu razvoju, je odločilno prispeval, da smo razmeroma zgodaj z zakonom uredili  varstvo zraka v Sloveniji, zato se je onesnaženost zraka začela zmanjševati prej kot v nekaterih drugih državah srednje Evrope. Med prvimi je doumel pomen in dimenzijo podnebnih sprememb in že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opozarjal na nujnost ukrepov za brzdanje največje okoljske grožnje človeštvu.

Treba je omeniti tudi njegove uspehe pri razvoju in uporabi novih merilnih metod. Njegov izum merilnika vetra z možnostjo določanja majhnih hitrosti so uporabljali marsikje po svetu. Skupaj z Institutom Jožef Stefan je zasnoval tudi sistem avtomatskih postaj za spremljanje onesnaženosti zraka, ki so bile zaradi mikroprocesorske podpore tedaj med najsodobnejšimi na svetu. Poleg tega je bil njegov pristop pionirski pri meritvah vetra na smučarskih skakalnicah, kjer je v Planici, pa tudi drugod po svetu, od 1950. leta pomagal zagotavljati varnost skakalcem. Prav te meritve so bile njegov priljubljen »hobi«. Kot strokovnjak na področju meteoroloških instrumentov je svoje znanje kot zunanji predavatelj posredoval tudi študentom meteorologije na tedanji  Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani.

Bojan je bil čudovit človek in tak bo ostal v našem spominu. Skromen in vztrajen v vsem svojem delovanju, predan družini in stroki, ki jo je tako zelo ljubil. Ljubil zato, ker je bila tesno povezana z njegovim zanimanjem za naravo, gibanjem po vodi in v ozračju. Temu je pripisati zanimanje za vodne športe, ki se je začenjalo z gradnjo sandolinov v otroških letih in kasneje nabavo jadrnice Flying juniorja ter večjih jadrnic. Ne smemo pozabiti tudi njegovega veselja do jadralnega letenja, saj je opravil izpit za jadralnega pilota. Iz tega mladeniškega obdobja je tudi njegov vzdevek Slamca, ki še vedno živi med prijatelji.

Podobni interesi so povezovali Bojana Paradiža in Andreja Hočevarja in se prepletali od daljnega leta 1936 v osebnem in v začetku tudi strokovnem življenju. Tu je bil študij meteorologije, ki ga je on opravljal med delom, ki se mu je poleg študija z vnemo predajal. Andrej Hočevar se spominja se prijetnega sodelovanja, ko sta v zimi 1954/55 opazovala vreme na Kredarici. Izmenoma sta opazovala vreme in s pomočjo Morsejeve abecede oddajala podatke v dolino ter skrbela za prehrano in kurjavo, zvečer pa igrala šah ali se ukvarjala z glasbo. Bojan je poleg violine lepo igral tudi kitaro. V kasnejšem obdobju, ko sta imela družine, so bili prijetni časi, ki sta jih preživljala skupaj na kampiranju in jadranju v Filip Jakovu.

Za svoje delo je Bojan Paradiž prejel vrsto nagrad in pohval. Med drugimi je bil ustanovni član Slovenskega meteorološkega društva, ki mu je leta 2010 podelilo nagrado za življenjsko delo. Za delo na konstrukciji anemometra za šibke vetrove  je skupaj z g. Bojanom Glavičem z instituta Jožef Stefan prejel nagrado sklada Borisa Kidriča za izume in izpopolnitve.  Letos je pripravljal razpravo o vhodnih podatkih za modeliranje onesnaženosti zraka pri šibkih vetrovih, ki naj bi zapolnila vrzel v strokovni literaturi. Žal ga je nenadna smrt prehitela. 

Skromen, natančen ter neskončno vztrajen je bil pri svojem delu in življenju naš kolega Bojan Paradiž. Predan družini in stroki. Takega se bomo spominjali in pogrešali njegovo človeško toplino in vedno koristen nasvet. 

Andrej Hočevar in Dušan Hrček