Zgodovina

Ustanovitev in delovanje SMD

Ob koncu druge svetovne vojne sta na področju meteorološke dejavnost v Sloveniji delovali dve ustanovi:

• Zavod za meteorologijo in geodinamiko (ZMG) v okviru Univerze in

• Vojaška meteorološka služba.

ZMG je obnavljal ostanke predvojnih meteoroloških opazovalnic pod vodstvom dr. Reye (na sliki levo), vojaška meteorološka služba pa je slonela na svojih profesionalnih opazovalcih in zametkih sinoptične meteorološke službe. ZMG je obnavljal ostanke predvojnih meteoroloških opazovalnic pod vodstvom dr. Reye, vojaška meteorološka služba pa je slonela na svojih profesionalnih opazovalcih in zametkih sinoptične meteorološke službe.

Ko je bila leta 1947 ustanovljena Uprava hidrometeorološke službe (UHMS), sta v njen sestav prešla oba dela. Dr. Reya je postal izredni profesor in je dobil novoustanovljeno Katedro za meteorologijo.

Z ustanovitvijo Prirodoslovno matematične fakultete je v njeno sestavo prešla tudi Katedra za meteorologijo. Prof. Reya je začel vzgajati novo generacijo meteorologov z matematično fizikalnim predznanjem. V tem času je prišlo med prof. Reyo in UHMS do nesporazumov in so bili dotedaj dobri odnosi popolnoma prekinjeni.

Na meteorološkem delu UHMS so vodilna mesta zasedli geografi, ki so imeli na razvoj meteorologije drugačen pogled, kot v fizikalno smer usmerjeni mladi meteorologi. V tem primeru lahko govorimo o generacijskih razlikah, ko so se pogledi na razvoj meteorologije močno razhajali.

Prof. Reya in mladi meteorologi so spoznali, da se morajo organizirati, če hočejo neposredno vplivati na razvoj meteorološke dejavnosti. V takšnih razmerah so leta 1954 takoj, ko je diplomirala večja skupina meteorologov, (med njimi tudi dolgoletni predstojnik Katedre za meteorologijo prof. dr. Zdravko Petkovšek) ustanovili Društvo meteorologov Slovenije (DMS), kamor sprva niso vabili geografov, pa čeprav so delali na področju meteorologije.

DMS si je postavilo ambiciozen načrt za izdajanje društvene strokovne publikacije, za mednarodne izmenjave, pomoč pri strokovnem usposabljanju članov in spremljanje meteorološke problematike na Univerzi in UHMS.

V mednarodnih stikih so stekle izmenjave mladih članov z Nemčijo in Dansko (po zaslugi dr. Manohina). Z izmenjavo publikacij so meteorologi prišli do tuje literature. Na UHMS sodobne strokovne in znanstvene literature ni bilo, ker je prevladovalo mnenje, da se ni potrebno v službi dodatno izpopolnjevati, čes da je to operativna dejavnost, ki dobi vsa navodila za delo iz Beograda.

V nekdanji Jugoslaviji so bile RAZPRAVE dolgo časa edina redna meteorološka publikacija. Prav izdajanje te revije in samostojni nastopi v mednarodnih stikih, vsekakor pa tudi študij meteorologije na Univerzi v Ljubljani, so krepili zavest o samostojnosti slovenske meteorologije.

DMS je kljub majhnosti prirejalo tudi jugoslovanske sestanke. Prvo srečanje je bilo ob desetletnici društva. Drugo zelo odmevno je bilo organizirano skupno s Hidrometeorološkim zavodom leta 1974 pod naslovom Meteorologija - Gospodarstvo. Na njem je bilo podanih 42 referatov z najrazličnejših področij gospodarstva, ki so v večji ali manjši meri odvisna od vremena in klime. Že leta 1977 je društvo skupaj s HMZ organiziralo simpozij z aktualnim naslovom Avtomatizacija v meteorologiji.

Sprva se je DMS borilo predvsem za mesto sodobne meteorologije v družbi, zato je bilo tudi zelo dejavno. Ko si je svoje mesto priborilo in so prišli na vodilna mesta na področju meteorologije novi strokovnjaki s sodobnimi pogledi, je dejavnost DMS popustila. Strokovna aktivnost se je preselila iz društvenih v uradne kroge na Hidrometeorološkem zavodu in na Univerzi.

Leta 1997 se je Društvo meteorologov Slovenije preimenovalo v Slovensko meteorološko društvo.

dr. Vital Manohin: Zgodovina razvoja meteorologije v Sloveniji

Meteorološka opazovanja v Ljubljani so se pričela v marcu 1850 v okviru poštnega urada. Z opazovanji je pričel A. Wagner, nadaljeval pa telegrafski uradnik J. Zeilinger (1850-1857). Opazovanja so se postopno izpopolnjevala in so že za časa vestnih opazovalcev Karla Dežmana (1851-1889) in -po njegovi smrti- njegove žene Serafine (1889-1895) dosegla nivo vzorne klimatološke opazovalnice. Po smrti Serafine Dežman je z delom na enako visoki ravni nadaljeval gimnazijski profesor M. Vodušek vse do leta 1919, ko je opazovanje prevzela na novo ustanovljena ljubljanska Univerza. Žal so s to zgodovinsko prelomnico opazovanja namesto pričakovanega vzpona zdrknila na nezaslišano nizko raven: potekala so površno in nezanesljivo, večji del podatkov pa so obnovili kar iz samopisnih naprav. Iz meteorološke opazovalnice so na Univerzi ustanovili Zavod za meteorologijo in geodinamiko. Vodja Zavoda je bil fizikalni geograf prof. Gavazzi. Po njegovem odhodu je 1926. leta prevzel vodstvo prvi slovenski meteorolog dr. Oskar Reya. Najprej je bil Reya sicer fizikalni geograf, a je z doktoratom iz meteorološko-klimatološkega področja pridobil, skladno s tedanjimi študijskimi predpisi, naziv meteorologa. Meteorologija je namreč tedaj spadala v področje podiplomske specializacije in nikakor ne v osnovni študij. Zato se na ljubljanski Univerzi ni dalo pridobiti naziva meteorolog drugače kot s podiplomskim študijem, ki se je moral zaključiti z doktoratom iz te stroke. Takšen postopek je veljal vse do konca druge svetovne vojne, ko je bila v okviru Prirodoslovno-matematične fakultete ustanovljena specialna meteorološka stroka; zato so vsi predvojni meteorologi pridobili naziv samo s podiplomskim študijem in doktoratom (npr. Reya, Manohin, Čadež, Vemić). Na zagrebški in beograjski Univerzi je bilo naziv možno pridobiti tudi po končanem študiju v astronomski ali geofizikalni skupini, v Ljubljani pa teh skupin ni bilo, zato je bil študij meteorologije možen samo v okviru fizikalne geografije. Dr. Čadež je pridobil doktorat iz fizike in ne iz meteorologije, ker je na filozofski fakulteti študiral v okviru matematično-fizikalne skupine. Opazovanja na Univerzi pod vodstvom Reye sprva niso nič napredovala - v glavnem so nadaljevali z obnavljanjem podatkov iz samopisnih naprav, ustanavljati pa so se pričele klimatološke postaje širom po Sloveniji, kar je Reyi v nekaj letih omogočilo izdelavo zanimivih študij iz klimatološko-meteorološkega območja. Izsledke je objavljal v različnih strokovnih revijah, predvsem v Geografskem vestniku. Ko je postal Reya privatni docent, so se na Univerzi jeseni 1933. leta pričela prva predavanja iz meteorologije. Obvezna so bila samo za študente fizikalne geografije, takšnih pa je bilo malo. Prostovoljno pa so se predavanj udeleževali študenti iz matematične skupine in Tehnične fakultete. Reya je pripravljal tudi poljudnoznanstvena predavanja v okviru Prirodoslovnega društva. Prvič v zgodovini slovenske meteorologije je uporabljal sinoptične karte, ki jih je po pošti dobival iz Dunaja, Novega Sada in Splita. Študij sinoptičnih kart so vključili tudi v študij rednih študentov meteorologije v okviru fizikalne geografije. Prof. dr. Anton Melik je za študente splošne geografije v okviru zgodovinske skupine uvedel enosemestrske vaje v tolmačenju tekočih vremenskih pojavov s pomočjo sinoptičnih kart Zavoda za meteorologijo in geodinamiko.

Pod vodstvom Reye so se opazovanja v Ljubljani počasi izboljševala in so dosegla nivo, ki je bil že za časa Voduška. Zavod za meteorologijo in geodinamiko je dodatno pridobil dva sodelavca (Blanč, Vencelj) in kasneje še enega (V. Černe). Blanč in Vencelj nista bila strokovno usposobljena, vendar sta se hitro priučila, še zlasti Vencelj, ki je vse do svoje smrti 1946. leta skrbno opazoval in beležil podatke (Blanč pa je raje prevzel menjavanje trakov na seizmografu, ki je bil postavljen v kletnih prostorih Zavoda). Černe je v glavnem opravljal delo tehničnega risarja, vendar je tudi on večkrat opazoval in je nazadnje celo dobil posebno postajo na Opekarski cesti, kjer so nato potekala merjenja vzporedno z univerzitetnimi. Ob tem je potrebno poudariti, da je imel Zavod za meteorologijo in geodinamiko glavno opazovališče na vrtu bolnišnice za ženske bolezni in še dodatno okensko postajo na oknu Zavoda. Beležili so podatke iz obeh postaj. Vojaška meteorološka služba je nekako od 1932. leta beležila podatke z ljubljanskega letališča (v današnji industrijski coni Moste). Tako je bilo možno primerjati podatke iz različnih predelov Ljubljane in okolice, kar je pozneje omogočilo analizo klime Ljubljane kot mesta glede na klimo okolice (npr. Manohin). Poleg tega sta Manohin in Čadež opravljala svoje zasebne meritve in to zopet na povsem različnih koncih mesta (Manohin v Tivoliju, Čadež pa na današnji Zemljemerski ulici). Tako stanje je trajalo vse do druge svetovne vojne. Tik pred vojno je bila Zavodu za meteorologijo in geodinamiko (v okviru tim. 'bednostnega fonda') dodeljena V. Malovrh, med okupacijo pa Manohin in Čadež. Med vojno se je dejavnost omejila samo na opazovanje v Ljubljani.

Po vojni je bil okrepljen vojaški meteorološki center na letališču, kjer so ustanovili sinoptično meteorološko službo, ki so jo organizirali sinoptiki iz Sovjetske zveze. Organizirali so tečaj, na katerem so usposobili kadre za sprejemanje in posredovanje sinoptičnih podatkov ter za risanje prvih sinoptičnih kart. Te niso vsebovale podatkov, ker so bile narejene samo z dešifriranjem moskovskih in kasneje londonskih splošnih sinoptičih kart, ki so se imenovale 'sinoptične konsultacije'. V to službo so bili poklicani vsi razpoložljivi meteorologi tj. Manohin in Čadež, hkrati pa tudi J. Pučnik, ki je bil že prej kot vojak dodeljen za opazovalca na vojaško letališče. Ves ostali meteorološki kader, vključno s šefom Šoncem, ni imel niti srednje strokovne izobrazbe, saj so samo zaključili večmesečni ruski tečaj. Reya je ostal na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko na Univerzi; njegovi sodelavci so bili Vencelj, Malovrhova in Černe (Blanč je že mnogo prej umrl).

Septembra 1945. leta so vsi civilni meteorologi iz vojaškega letališča odšli v prosveto. Poleti 1946. je bil Manohin premeščen iz gimnazije na Zavod za meteorologijo in geodinamiko z namenom, da tam organizira sinoptični oddelek. Še pred pridobitvijo kadrov in finančnih sredstev se je s prihodom Manohina na Univerzo pričelo z risanjem prvih civilnih sinoptičnih kart na enak način kot poprej na vojaškem letališču, poleg tega pa so pričeli sprejemati prognostične vremenske karte. Podatke so v dogovoru z vojaško meteorološko službo sprejemali po telefonu iz vojaškega meteorološkega centra na ljubljanskem letališču. Takrat so pričeli v časopisu in radiu tudi objavljati prve uradne vremenske napovedi na sinoptični osnovi.

Ker se je pridobivanje kadrov na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko zavleklo v leto 1947, je ustanovitev sinoptičnega oddelka na Univerzi prehitela odločba Zvezne vlade v Beogradu o ustanovitvi Uprave hidrometeorološke službe v Jugoslaviji in republikah. Za direktorja Republiške Hidrometeorološke uprave je bil odrejen F. Bidovec, po poklicu gradbeni tehnik, ki se je ukvarjal s hidrologijo. Reya je s tem v zvezi podpisal razrešnico vsemu svojemu kadru, vključno s tehničnim risarjem Černetom; vsi bi morali preiti na Upravo hidrometeorološke službe. Čadež, ki je bil do tedaj zaposlen na Kmetijskem inštitutu, je odšel v Zvezno upravo v Beograd, Manohin pa na njegovo mesto na Kmetijski inštitut. Reya je ostal na univerzitetnem Zavodu za meteorologijo in geodinamiko popolnoma sam in kot kaže, je bil s tem zadovoljen, saj je Upravi hidrometeorološke službe izročil ne le ves svoj kader, ampak tudi precejšnji del svoje knjižnice, npr. vse zvezke revije Meteorologische Zeitschrifte in edinstveni primerek Mednarodnega atlasa oblakov, pa tudi vse opazovalne podatke. To je bila velika napaka, zlasti glede opazovalnega arhiva, ker je vodstvo Uprave hidrometeorološke službe (ki se je medtem preimenovala v Hidrometeorološki zavod), proglasilo ta arhiv, ki je bil pridobljen pred ustanovitvijo Uprave hidrometeorološke službe, za svojo last, tako da se niti meteorologi niso mogli posluževati teh podatkov brez dovoljenja direktorja in morebitne denarne odškodnine za uporabo. Takrat je Zavod za meteorologijo in geodinamiko pri Univerzi prenehal z opazovanjem vremena.

Napisal dr. Vital Manohin 11. junija 1968

Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva

Leta 2004 je Slovensko meteorološko društvo praznovalo 50. obletnico ustanovitve. Ustanovljeno je bilo 1. julija 1954 z imenom Društvo meteorologov Slovenije. Ustanovni člani so bili absolventi študija meteorologije na takratni Prirodoslovno matematični fakulteti. štirje od njih: Janko Pristov, Majda Robavs (poročena Vida), Danila Nemec (poročena Gosar) in Zdravko Petkovšek so takrat že diplomirali. To je bil zelo pomemben dan, saj se je z njim začela nova era na področju meteorologije. Zaključek študija na takratni katedri za meteorologijo po sodobnem učnem načrtu, ki je temeljil na fiziki in matematiki, je postavljal trdne osnove in pričakovanja za razvoj meteorološke stroke v Sloveniji.

Po začetnih nesoglasjih med člani društva in operativnim delom te dejavnosti (Upravo hidrometeorološke službe Republike Slovenije) je pozneje (po prevzemu vodilnih funkcij na zavodu, nasledniku uprave s strani diplomiranih meteorologov) prišlo do dobrega sodelovanja med vsemi maloštevilnimi meteorologi v Sloveniji. Sodelovanje med tistimi, ki so bili takrat zaposleni na Hidrometeorološkem zavodu Republike Slovenije, kjer je bila zaposlena večina tistih, ki so se ukvarjali z meteorologijo in tistimi, ki so delali v drugih ustanovah (na Prirodoslovno matematični fakulteti in na Biotehniški fakulteti, bilo pa jih je malo) je bilo zelo dobro. Zaradi povojne zagretosti (2. svetovna vojna 1941-1945), majhnega števila strokovnjakov in interesa za razvoj mlade stroke, je bilo to sodelovanje zelo temeljito. Proslava obletnice društva je zato v nekem smislu proslava celotne dejavnosti na meteorološkem področju v zadnjih 50. letih. Letos je Slovenija postala članica Evropske unije. Sovpadanje tega dogodka z našo obletnico želimo izrabiti, ne samo za skromno proslavo obletnice društva, pač pa predvsem za predstavitev slovenske meteorologije kot stroke v širšem evropskem merilu. Njena uporabnost pri nas, pa tudi širše, še zdaleč ni dovolj uporabljena, pa naj gre to za promet, ujme, kmetijstvo, turizem, zdravstvo, onesnaženost zraka in ostalega. V tej predstavitvi je verjetno v ospredju Agencija RS za okolje, ki v okviru Ministrstva RS za okolje, prostor in energijo, danes v Uradu za meteorologijo in Uradu za monitoring združuje večino strokovnjakov s tega področja.

Organizacija predstavitve aktivnosti na področju meteorologije kot stroke v Sloveniji ob priložnosti 50. obletnice Slovenskega meteorološkega društva po eni strani in 50. obletnice meteoroloških opazovanj na Kredarici (na višini 2.515 m), ki so se začele v organizaciji Hidrometeorološkega zavoda Republike Slovenije jeseni leta 1954 na drugi strani, obsega naslednje aktivnosti: izdajo zbornika del s poudarkom na zgodovinskih vidikih razvoja meteorološke dejavnosti, mednarodno delavnico o razširjanju agrometeoroloških informacij po sodobnih informacijskih sistemih (9. in 10. septembra 2004) in mednarodno delavnico o hudourniških poplavah (21. in 22. oktobra 2004).

Zbornik podaja prerez aktivnosti na različnih področjih meteorologije kot so: razvoj pedagoških aktivnosti na katedri za meteorologijo Fakultete za matematiko in fiziko ter katedri za agrometeorologijo Biotehniške fakultete, operativnega dela pri opazovanjih, radarskih, satelitskih in lidarskih meritvah, napovedi vremena, tehnišni meteorologiji, biometeorologiji ter raziskovalnega dela na nekaterih ostalih področjih. Nekaj podrobnosti o osebnih spominih na opazovanja na Kredarici sem napisal avtor tega uvoda.

V poročilu mag. Tanje Cegnar, predsednice društva, so navedene številne aktivnosti društva v zadnjih 50. letih. Ena od pomembnejših so mednarodne povezave, ki so bile v tistih začetnih časih po 2. svetovni vojni možne predvsem v okviru strokovnega društva. Pomembna aktivnost društva je ves čas tudi tisk.

Želimo, da pričujoča publikacija predstavi številne aktivnosti in njihov razvoj na področju meteorologije v Sloveniji in širše v zadnjih petdesetih letih. Ta slika bo gotovo pestra, čeprav nepopolna, saj organizacija pisanja prispevkov temelji na prostovoljni osnovi. Menimo pa, da bo prav pestrost in različnost prikazov našemu delu dala svojevrsten pečat. Za lažji pregled vsebine smo to razdelili v osem poglavij: zgodovina, meritve in opazovanja, opozarjanje in napovedi, klima, tehnična meteorologija, biometeorologija, pregledni članki in spomini. (PDF)

prof. dr. Andrej Hočevar

Zbornik in poročilo iz delavnice o hudourniških poplavah lahko najdete na naslednjih povezavah:
- zbornik
- mednarodna delavnica

60 let državne meteorološke službe

Leta 1947 je bila z ukazom Vlade Republike Slovenije ustanovljena Uprava hidrometeorološke službe. To je bil prvi začetek organiziranja državne hidrometeorološke službe, kakršne poznamo danes. Tako je leta 2007 preteklo že 60 let od ustanovitve. V njej si je služila svoj vsakdanji kruh več kot polovica diplomiranih meteorologov in večina članov Slovenskega meteorološkega društva.

Če vas zanima več, poglejte tukaj (pdf) 

Ob 60. obletnici ustanovitve društva smo skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije organizirali srečanje, na katerem smo na kratko predstavili mejnike v društveni zgodovini in osvetlili nekatere vidike pomena meteorologije za slovensko družbo.

Okrogla miza v počastitev jubileja je potekala 15. oktobra 2014 v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije. Uvodnim predavanjem ob 15. uri je sledil  odmor s prigrizkom. Dogodek smo zaključili z okroglo mizo.

S spodnjimi povezavami lahko pogledate:

Uvodna predavanja

Okroglo mizo in

Fotogalerijo

Utrinki iz zgodovine SMD

Slovensko meteorološko društvo je leta 2004 praznovalo petdesetletnico delovanja. Ob tej priložnosti več pozornosti namenjamo obujanju spominov na začetno obdobje društva.
Iz svoje osebne zbirke nam je Mirko Kovač posodil in dovolil objaviti sliko z ekskurzije društva v Split leta 1955. Ogledali so si meteorološko radiosondažno postajo. Ekskurzijo je vodil prof. dr. Oskar Reja, poleg članov društva sta se ekskurzije udeležila tudi tedanji direktor Hidrometeorološkega zavoda g. Ostanek in načelnik oddelka za klimatologijo g. Kunstler.

Društvo je v začetnem obdobju organiziralo tudi nekaj turistično atraktivnih izletov, eden med njimi je bil izlet v Egipt.