Intervju Andrej Hočevar

Intervju: prof. dr. Andrej Hočevar, zaslužni prof. Univerze v Ljubljani

Prof. dr. Andrej Hočevar je bil med ustanovitelji Društva meteorologov Slovenije v letu 1954. Rodil se je leta 1931 v Ljubljani in leta 1954 diplomiral pri prof. dr. Oskarju Reyi z nalogo Vroča poletja in subtropski anticiklon. Z njim sem se novembra 2019 pogovarjala o njegovi plodni in dolgi poklicni karieri.

Zakaj ravno študij meteorologije?

V srednji šoli sem bil velik pristaš jadralnega letalstva. Za študij sem se odločal med konstrukcijo letal in meteorologijo. Ker študija konstrukcije letal v Ljubljani ni bilo, sem se odločil za študij meteorologije. Tu smo se znašli kar številni ljubitelji jadralnega letalstva: Zdravko Petkovšek že priznan konstruktor sobnih letalskih modelov, Bojan Paradiž in jaz.

Kar nekaj diplomiranih meteorologov je prvih nekaj let po vzpostavitvi meteorološke postaje na Kredarici tam opravljalo pionirsko delo opazovalca, med njimi tudi moj sogovornik. Razmere so bile težke, kot je razvidno tudi iz priložnostnih publikacij, ki jih je ARSO izdal ob 50. in 60. letnici meteorološke postaje na Kredarici. Te na obdobje veže kakšen poseben spomin?

Po zaključku študija v jeseni leta 1954, kot peti diplomant meteorologije, sem decembra 1954 odšel skupaj z Bojanom Paradižem na svoje prvo delovno mesto opazovalca vremena na Kredarici na tedanjem Hidrometeorološkem zavodu. Bojan je kmalu doživel vnetje slepiča. Po poledenelih snežiščih se je sam spustil v dolino. Pristal je na železniški postaji v Mojstrani in se odpeljal v Ljubljano. Tu so ga že naslednji dan operirali. Bolehal je pa še kak meseci dni. Po tem dogodku sem na Kredarici ostal sam kakšne tri tedne, vse dokler ni prišla zamenjava.

Na Kredarici z Bojanom Paradižem 

Na Kredarici ob 60-letnici delovanja meteorološke postaje

S Kredarice sem se vrnil v Ljubljano konec februarja 1955. Ob vračanju s Kredarice naju je skupaj z nosačem Prešernom po že splazenem pobočju nad Konjsko planino pobral plaz. Srečno sva izplavala in se naprej po globokem snegu nato pa kar po strugi potoka podala na njegov dom v Mojstrani. Naslednji dan sem se z Mojstrane z vlakom odpeljal v Ljubljano in nato v soboto domov v Novo mesto. Ker je bil ravno pust in so moji prijatelji igrali na zabavi, sem pograbil saksofon, ki je bil z mano na Kredarici, in se jim pridružil. 

Pust leta 1955 po prihodu s Kredartice. Harmonikar je preminuli akademik Božidar Kos. Po dolgoletnem bivanju v Avstraliji in igranju po barih je postal šef oddelka za kompozicijo v Sidneyu (Conservatorim of Music, ki je del univerze v Sidbeyu). Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil domov in bil izvoljen za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti Slovenije.



Večina ljudi še vedno enači poklic meteorologa z napovedovanjem vremena.

Po vrnitvi s Kredarice sem delal kot sinoptik pri analizi kart in pripravi meteoroloških napovedih do decembra 1960. Ker sem se tedaj ukvarjal tudi s študijem klarineta in igranjem, sem pogosto iskal zamenjavo za službo ob nedeljah. Takrat mi je pogosto pomagal z zamenjavo pokojni Mirko Kovač, ki je tedaj prav tako kot jaz delal v sinoptiki.

V tem obdobju si kot nekateri drugi kolegi gostoval na Institut für Meteorologie und Geophysik der Freie Universität Berlin. Od januarja do marca 1959 si tam analiziral višinske in cirkumpolarne karte mezosfere, predvsem 100 mb karte. Kmalu nato pa se je odprla nova karierna priložnost.

V času bivanja v Berlinu (Freie Universitaet of Berlin) sem delal pri prof. Scherhagu.


Cirkumpolatna karta 100 mb (levo) in 25 mb (desno) ploskve, 25. marec 1959 ob 1.00 po srednjeevropskem času.



Leta 1960 je bilo na tedanji fakulteti za agronomijo in gozdarstvo razpisano mesto asistenta za meteorologijo na Katedri za pedologijo. To je takrat vodil prof. dr. Bogdan Vovk, tudi matičar fakultete, ki je zelo jasno opredeljeval vlogo podnebja pri kmetijski proizvodnji.

Prijavil sem se nanj, saj so me je že v mladosti zanimale rastline in živali. Kot otrok sem se ukvarjal s kokošmi štajerske pasme, angorskimi zajci in različnimi pasmami golobov, kar pravzaprav tudi vse sodi v širše področje agronomije.

Še vedno imam rad živali. Na sprehodu s trinajst let staro koker španjelko Nono, ki je ime dobila, ker se je skotila kot deveti mladiček.


Če se spomnim svojih študentskih let, sta s prof. Petkovškom delala v sosednjih sobah in pomagal si vzgajati številne generacije meteorologov.

Ker na tedanji fakulteti ni bilo prostora, stisnjena je bila v stavbo na Krekovem trgu, mi je prof. Bogdan Vovk, tedanji predstojnik Katedre za tla in prehrano rastlin v katero so me sistemizirali, dejal naj delam kar doma. Ker je tedaj prijatelj Zdravko Petkovšek že delal kot asistent za meteorologijo pri prof. dr. Oskar Reji na Prirodoslovno matematični fakulteti, me je povabil naj se mu pridružim v predavalnici na Vegovi.

Že naslednje leto je bila zgrajena nova stavba na Aškerčevi, namenjena je bila Prirodoslovno matematični fakulteti (kasneje preimenovana v Filozofsko fakulteto). V tej stavbi je meteorologija dobila dve sobi in predavalnico. Eno sobo mi je Zdravko Petkovšek odstopil. V njej sem ostal do leta 1977, ko je bila zgrajena nova Biotehniška fakulteta pod Rožnikom. Sicer pa sem sodeloval tudi v študijskem procesu študija meteorologije. Predaval sem fizikalno meteorologijo in klimatologijo.

Glede na maloštevilnost diplomiranih meteorologov in študentov je bilo sodelovanje nujno. Tako smo sodelovali vsi tisti na Hidrometeorološkem zavodu kot tudi midva s Zdravkom Petkovškom na fakultetah. Družil nas je interes pa tudi prijateljstvo. Z Bojanom Paradižem sva bila s krajšimi prekinitvami sošolca od vrtca v Kočevju dalje! Z Zdravkom Petkovškom pa sošolca od jadralnih šol v času gimnazije dalje.

Na začetku je bilo pogosto težko in potrebne je bilo veliko inovativnosti in prilagodljivosti. Je bil to začetek agrometeorološke znanosti v Sloveniji?

Agrometeorologija se ni začela šele z mojim prihodom na fakulteto. Predmet meteorologija je bil v učnem programu že od ustanovitve fakultete leta 1947. Predmet je takrat predaval dr. Vital Manohin kot honorarni predavatelj. Tudi na Hidrometeorološkem zavodu Slovenije je že bil oddelek, ki ga je vodila ga. Vera Malovrh. Iz tistih časov po drugi svetovni vojni so po mojem spominu po vzoru Nemčije nastali fenološki vrtovi v Jugoslaviji in tako tudi v Sloveniji.

Kaj pa strokovna literatura, je bila takrat težko dosegljiva?

Tako kot na moji matični fakulteti, ki je večkrat spreminjala ime do končnega Biotehniška fakulteta, tudi na katedri za meteorologijo ni bilo literature z ožjega področja agrometeorologije. S težavo sem prišel do priznane knjige R. Geigerja »Das Klima der Bodennahen Luftschit« in nato še drugih. Do knjig iz inozemstva je bilo takrat kar težko priti. Eno od temeljnih del, ki sem ga potem uporabljal pri pripravi predavanj, je bilo delo J. L. Monteitha »Principles of Environmental Physics«, ki je do leta 2013 doživelo že štiri izdaje.

Za pomoč študentom sem pripravil prvi učbenik Agrometeorologija osnove, ki je izšel na fakulteti leta 1971 (192 strani). Nekaj let kasneje sva z Zdravkom Petkovškom izdala učbenik "Meteorologija – osnove in nekatere aplikacije", ki je prvič izšel leta 1977 in doživel še tri ponatise v letih 1984 in leta 1995.

Pomemben pečat pa si pustil tudi v tedanjem Društvu meteorologov Slovenije.

Glede na maloštevilnost diplomiranih meteorologov smo se menjavali tudi v vodstvu tedanjega Društva meteorologov Slovenije in pri urednikovanju "Razprave Papers", ki jih je društvo začelo izdajati 1957.

Že takrat, leta 1957, je društvo organiziralo posvet »Meteorologija in gospodarstvo«, ki so se ga udeležili številni meteorologi iz tedanje države Jugoslavije. Prispevki s tega posveta so objavljeni v reviji "Razprave- Papers", predhodnici današnje "Vetrnice".

V prva leta službovanja na katedri sodi tudi gostovanje na Meteorologisca Insitutionen VID. Kung. Universitatet Uppsala, Sweden v akademskem letu 1962.

V času bivanja v Uppsali na Švedskem sem pri prof G. Liljequistu poslušal predavanja iz teoretične in arktične meteorologije. Imel sem predavanje o burji na Krasu, obiskal pa sem tudi institucije, ki se ukvarjajo s proučevanjem severnega sija. Spoznal sem tudi svetovno znanega prof. Bergerona, ki je stanoval v univerzitetnem campusu.

Doktoriral si na Prirodoslovno matematični fakulteti Univerze v Beogradu leta 1965 pri mentorju prof. dr. Marjanu Čadežu. V akademskem letu 1967/68 si bil gostujoči profesor na Pennstate University, Department of Horticulture and Department of Meteorology. Tam si se ukvarjal z raziskavami jezer hladnega zraka in vetrovnih profilov v rastlinski odeji. Kot ekspert Svetovne banke si od avgusta do oktobra 1983 sodeloval v projektu EMBRAPA (Brasilian Research Scientific Institution) pri raziskavah pridobivanja energije iz nasadov evkaliptusa. Kako pa je potekalo sodelovanje s Hidrometeorološkim zavodom?

Tudi s Hidrometeorološkim zavodom sem dobro sodeloval. Tam so pomagali z posebnimi opazovanji temperature tal (Tla pokrita s travo – gola tla) in merjenji sočnega obsevanja z Belanijevimi

piranometri, ki sem jih zastavil. Zadnje sva skupaj z J. Rakovcem obdelala za primer tal pokritih z snežno odejo in brez nje.

Ko sem uspel na natečaju dobiti sredstva za projekt Analiza sončnega obsevanja v Sloveniji, smo pri njegovi izvedbi združili vse meteorologe v Sloveniji, Katedro za meteorologijo, Katedro za agrometeorologijo in Hidrometeorološki zavod Slovenije. Delo je bilo končano v letu dni. Poročilo o delu je bilo prikazano v zajetni dokumentaciji 495 strani leta 1980. Krajši povzetek tega dela pa je izšel tudi v Zborniku Biotehniške fakultete leta 1982 kot supplement 6 ( 96 str).

Za delo na področju agrometeorologije si prejel številne nagrade, če naštejem le nekatere: dvakrat nagrada Sklada Borisa Kidriča, prvič za leto 1978 skupaj z J. Rakovcem, drugič za leto 1988 skupaj z L. Kajfež-Bogataj. Jesenkovo priznanje Biotehniške fakultete za leto 1996, med tujimi naj omenim julija 1996 The international Who is Who of Intellectuals Certificate of Inclusion International Biographical Centre of Cambridge, England, oktobra 1996 Illuminate Diploma of Honour, istega leta tudi The American Biographical Institute, honorary appointment to Research Board of Advisors. Ti je katera izmed naštetih nagrad ostala v posebej lepem spominu?

Seveda sem bil vesel nagrad, a bolj kot nagrade mi je bilo pomembno sodelovanje in dobri medsebojni odnosi.

Kaj pa šteješ za svoj največji pedagoški dosežek?

V letu 1988 smo razpisali magistrski študij agrometeorologije za diplomante s področja meteorologije in agronomije. Končali so ga trije študentje: Zalika Črepinšek, Damijana Kastelic in Andrej Ilič-Šegula.

Za magistrski študij je bil pripravljen tudi študijski material: Hočevar A. L. Kajfež- Bogataj:Posebna poglaja iz ekologije 1995 (57 str), BF, in Hočevar A. L. Kajfež- Bogataj: Posebna poglavja iz biometeorologije, 1996 (86 str), BF in Kajfež-Bogataj L. A. Hočevar Izbrana poglavja iz biometeorologije, 1997 (133 str).

O razvoju agrometeorologije v Sloveniji je bilo že nekaj člankov. Bi katerega izpostavil?

O razvoju agrometeorologije je že bilo nekaj napisano v članku: Razvoj agrometeorologije kot samostojne vede na Biotehniški fakulteti, leta 2004, v publikaciji "Pol stoletja Slovenskega meteorološkega društva".

Bolj podrobno pa v članku Razvoj agrometeorologije kot samostojne vede na Biotehniški fakulteti (Od ustanovitve Agronomske fakultete Univerze v Ljubljani 1947 do leta 2004 ) Acta agriculturae Slovenica, ISSNB 1581-9175 tiskana izdaja. (261-272)

Še več informaciji o delu agrometeorologov nekdanjih A. Hočevar in sedanjih L. Kajfež Bogataj, Z. Črepinšek, T. Pogačar na Biotehniški fakulteti pa najdete v Cobbisu.

Področje dela se je razširilo tudi na aktualne teme, kot so podnebne spremembe, pri katerih je potrebno poudariti časovno skalo, vročinski valovi in še kaj.

Vrniva se k mednarodnemu sodelovanju, ki je morda manj poznano širšemu krogu kolegov. Pa začniva kar s kongresom, ki se ga še danes radi spominjajo številni biometeorologi širom sveta.

Od leta 1968 sem aktivno deloval v International Biometeorological Society. Prvo predavanje v okviru tega društva sem imel leta 1969 na kongresu v Montreux v Švici. Pripravil sem ga skupaj s prof. A. K. Blackadarjem, pri katerem sem delal v Department of Meteorology v študijskem letu 1967/68. Predavanje je obravnavalo profile v rastlinski odeji. V istem obdobju sem polovično delal na Oddelku za horticulture. Tam sem se ukvarjal z jezeri hladnega zraka v Pennsilvaniji. Članek o tem je bil objavljen v reviji Agricultural meteorology in je bil pogosto citiran.

Med svečano večerjo na kongresu mednarodnega biometeorološkega društva v Monterexu. Skrajno levo Reifsnyder, nato Waggoner s soprogo, desno Andrej Hočevar. 

Na tem kongresu sem se seznanil tudi z vrhunskimi učitelji mojega širšega področja, kot sta E. W. Reifsnyder in P. B. Waggoner, s katerima sem obdržal stike.

Krona sodelovanja je bil 14. Svetovni kongres društva International Biometeorological Society v Ljubljani septembra 1996. Predlog za organizacijo tega kongresa v Ljubljani je bil sprejet na 13. kongresu v Calgaryju v Kanadi, podprli so ga predvsem nemškimi člani P. Hoeppe, H. Lieth in drugi.

Tako je leta 1996 Svetovni kongres Mednarodnega biometeorološkega društva potekal v Cankarjevem domu. Kongres, katerega prispevke smo objavili v celoti, je dobro uspel tudi v družabnem smislu. Zaključek kongresa se je odvijal v Križankah kjer je mojster Jezeršek pekel palačinke. Nekateri udeleženci so se preizkusili pri tem poslu, med njimi tudi vabljeni predavatelj J. L. Monteith. Vreme nas je ubogalo. Kratka ploha dežja je opozorila udeležence nanj, pa so že pritekla dekleta v narodnih nošah z dežniki. Nekateri udeleženci so mi z veseljem pisali o tem.

Še zanimivost: prof. J. L. Monteith, eden od vabljenih predavateljev na kongresu, je omenil, da je iz protesta proti politiki tedanje predsednice vlade Združenega kraljestva Thatcherjevi, ki je radikalno omejevala sredstva za raziskave, zapustil Združeno kraljestvo in odšel nadaljevat svoje raziskovalno delo v Indijo, od koder je prišel na naš kongres.

Med pozdravnim nagovorom na biometeorološkem kongresu leta 1996 v Ljubljani. 

Na kongresu v Ljubljani sem bil leta 1996 izvoljen za podpredsednika Mednarodnega biometeorološkega društva.

Kaj pa druge mednarodne organizacije?

Od leta 1980 sem sodeloval z IUFRO (International Union Forest Research Organisation) z organizacijo delavnic, predavanji na kongresih in vodenjem delovnih skupin.

Sodeloval sem s FAO Skupino Headwater Control v letih od 1982 do 2017, ki jo vodi J. Kreček. Vabljen sem bil na sestanke delovne skupine, zadnje predavanje sem imel v Pragi leta 2017.

Omenim naj še sodelovanje z uredniki strokovnih revij z področja agrometeorologije, kot je na primer W. E. Reifsnyder.

V letih 1997-1998 si bil znanstveni sekretar COST (Cooperation in Science and Technology) tehničnega komiteja (Meteorologija), kjer si koordiniral 20 meteoroloških projektov v Evropi.

Jeseni leta 1996 sem se prijavil na razpisano mesto Scientific secretary of COST Meteorology. Motiv je bil preprost: spoznati čim bolj podrobno raziskovalno delo na širšem področju meteorologije v Evropi. Sprejet sem bil na to delovno mesto, kjer sem koordiniral delo 20 meteoroloških projektov, ki so pokrivali najrazličnejša področja meteorologije. V okviru teh projektov sem se podrobneje seznanil z raziskavami, ki so tedaj potekale v številnih državah Evrope.

Ob tem delu in potovanjih v Bruselj in domov v Ljubljano sem spoznal, da se staram in mi ostaja vse manj časa za moja velika hobija smučanje in jadranje. Sebično sem se odločil in predčasno zapustil službo v Bruslju. Po prihodu domov sem se po 43 letih službe februarja 1999 upokojil.

Jadranje po Jadranu me je zmeraj sproščalo. 

V COST projektu Meteorological applications for agriculture sem še vedno sodeloval. V okviru tega projekta sva skupaj z I. Thysenom izdala publikacijo Online agrometeorological applications with decision support on the frame level v letu 2004 ( 123 str).

Kakšni občutki te prevevajo, ko se ozreš nazaj na svoj strokovni razvoj?

Ob pogledu nazaj na moje strokovno delo in življenje sem lahko zadovoljen. Od začetka sam, brez prostora, brez literature se danes lahko s ponosom ozrem na opravljeno delo.

Najprej na dva velika projekta kot sta Sončno obsevanje v Sloveniji v okviru Raziskovalne skupnosti Slovenije leta 1980 in na zasnovo projekta v Braziliji, ki na žalost (menjava vlade) po pripravi v letu 1983 ni bil izpeljan v letu 1984.

Ob sklepu mojega profesionalnega dela na Hidrometeorološkem zavodu Slovenije v letih 1954 do 1960 in dela na sedanji Biotehniški fakulteti od decembra 1960 do februarja 1999 se s ponosom oziram na opravljeno delo. Najbolj sem ponosen, da je ekipa, ki me je nasledila tako uspešna in tako številna. Tu sem še posebej ponosen na mojo naslednico Lučko Kajfež- Bogataj, ki je dosegla mednarodne uspehe na področju podnebnih sprememb pa tudi v slovenskem družbenem okolju. Ne smem pozabiti Zalike Črepinšek, ki mi je pomagala pri publikaciji Materiala 14. Mednarodnega kongresa International Biometeorological Society in se ukvarja zlasti s fenološkimi raziskavami. Na področju agrometeorologije je nekaj časa sodelovala tudi Damijana Kastelec, ki sedaj deluje na sorodnem področju dela. Na koncu naj omenim še Tjašo Pogačar, najmlajšo doktorico na področju agrometeorologije, ki se trenutno ukvarja z vročinskimi valovi.

Kaj pa tuji poklicni kolegi in prijatelji?

Leta 2010 sem si privoščil potovanje na Havaje, kjer sem obiskal tudi slavni otok Mouna Loa, kjer že dolgo opravljajo meritve ogljikovega dioksida. Tam sem bil s svojimi ameriško slovenskimi prijatelji. Gospa Erika je bila moja sošolka v vrtcu v Kočevju v letih pred drugo svetovno vojno. Ker je bil njen mož Slovenec Jože Paternost na isti Univerzi kot jaz - Pennstate University, učil je ruščino - so se naše poti tam slučajno srečale.

Obiskal sem observatorij Mouna Loa, kjer že vrsto let izvajajo meritve ogljikovega dioksida v ozračju. Na zgornji sliki levo je Vulkanski park na otoku Hawai'i z ugaslim vulkanom Mauina Loa. Na sliki desno pa je pokrajina v okolici vulkana. 

Na potovanju na Havaje sva z ženo nekaj časa prebila pri njih. Z njihovo pomočjo smo našli tudi nov dom gospe in gospoda Blackadar v upokojenski vasici Penn State univerze. Na obisku pri njih smo leta 2010 obujali spomine na lepe skupne čase v obdobju 1967/68, pred štiridesetimi leti.

Rektorat Penn State University, kjer sem kot Fullbrightov štipendist - visiting professor -  delal na dveh oddelkih v študijskem letu 1967/68.


Kako vidiš razvoj agrometeorologije v prihodnje?

Kaj naj rečem glede perspektive v prihodnosti? Le bežno spremljam sodoben razvoj agrometeorologije kot stroke. Izziv predstavljajo velike spremembe vremena, in njihove posledice, poplave, izbruhi rastlinskih bolezni, suše, lubadarji v gozdovih. Reševanje teh problemov je možno le v prilagajanju novim razmeram, tako s strani oblikovanja ustreznih mikroklim, kot tudi izbiri tem razmeram bolj prilagojenih rastlinskih vrst. Tudi novi tehnološki pristopi gojenja rastlin niso za odmet, kot so kombinacije posevkov z vrstami živih mej in podobno.

Ob tem ne smemo pozabiti pesimističnih dejstev, ki se pišejo kmetijstvu kot stroki: nenehno zmanjševanje kmetijskih površin, zmanjševanje samooskrbe s hrano v Sloveniji. Vse to vpliva tudi na agrometeorologijo kot stroko, čeprav bo morda prav znanje s tega področja lahko vplivalo na ublažitev omenjenega pesimističnega pogleda.

Nam za zaključek zaupaš, kakšno svojo življenjsko modrost ali vodilo?

V tem svojem dolgem življenju sem se držal nekaterih vodil, ki so mi pomagala, da sem previharil skozi različne dobre pa tudi slabe čase. Življenje je preprosto, če skušaš razumeti druge in na svoje življenje gledati skozi tuje oči.

Moje glavno vodilo, ki sem se ga skušal držati za vsako ceno pa je bilo spodbujati hotenja drugih in jih podpirati za vsako ceno. Le tako je mogoče graditi napredek stroke. Pri tem skušat slediti svojemu notranjemu glasu in biti zlasti sam s seboj v skladnosti in ravnovesju pri razmišljanju in dejanjih ter biti v skladu s čudovito naravo, ki nas obdaja, še posebej tisto pravo, neokrnjeno.

Prav to zadnje: biti uravnovešen sam s sabo daje psihično in s tem tudi fizično zdravje, ki se kaže tudi v tem, da sem še tu, in se me še kdo spominja: na primer leta 2014 mi je Daniel Gustafson, Deputy director (operation) FAO napisal: » I have been wondering how your work has evolved since then (Bivanje v Braziliji 1983), on energy as a unit of analysis to look at costs and benefits in a new way. The topic looked to be on the cutting edge in those days and I am certain that it has remained very timely, with the rest of the world catching up to you!«

Prof. J. Kreček mi je pravkar poslal vabilo na srečanje delovne skupine FAO v Pragi februarja 2020. Prijeten je občutek, da se me sodelavci še spominjajo in vabijo k sodelovanju.


Intervju je pripravila Tanja Cegnar.