Intervju Dušan Hrček

Intervju: Dušan Hrček

Svetovna meteorološka organizacija (SMO) je nepogrešljiva za zagotavljanje učinkovitega sodelovanja in delovanja državnih meteoroloških služb. V svetu ima vodilno vlogo v mednarodnem povezovanju in sodelovanju na področju vremena, podnebja, hidrologije in vodnih virov ter povezanih okoljskih vprašanj. S tem prispeva k varnosti in blaginji ljudi po vsem svetu ter h gospodarski koristi vseh narodov. Konvencija o SMO je začela veljati 23. marca 1950, 30 dni po dnevu, ko so države, ki so želele postati članice nove organizacije, njeno ustanovno listino ratificirale in deponirale. SMO je specializirana agencija Združenih narodov (ZN), katere članstvo sestavlja 193 držav in teritorijev. Je naslednica Mednarodne meteorološke organizacije (IMO), ki je bila ustanovljena leta 1873 z namenom olajšati izmenjavo informacij o vremenskih razmerah preko državnih meja.

Junija 2019 je 18. kongres SMO potrdil reorganizacijo strokovnih komisij, kar je največja reorganizacija znotraj SMO od ustanovitve. Iz osmih strokovnih komisij sta se oblikovali le dve, prva za infrastrukturo in druga za storitve. Izpostaviti je potrebno, da so člani strokovnih komisij prostovoljci iz držav članic SMO in za svoje prispevke pri pripravi strokovnih gradiv niso posebej plačani. Pandemija virusa Covid-19 v letu 2020 je proces kadrovske zasedbe obeh novih komisij nekoliko upočasnila.

Edini slovenski meteorolog, ki je bil doslej zaposlen na sedežu SMO, je Dušan Hrček. Prosila sem ga, da z nami deli nekaj vtisov in izkušenj iz svoje bogate strokovne kariere. Izkušnje iz preteklosti nam pomagajo, da se lažje soočamo s sedanjimi izzivi, omogočajo pa tudi boljše razumevanje razvoja in trendov.

Že od vsega začetka te je kot meteorologa zanimalo okolje. Kaj te je pritegnilo v to področje delovanja?

Z izzivi onesnaženosti zraka sem se seznanil med študijem pri prof. Petkovšku. Leta 1969 sem začel pripravništvo na Hidrometeorološkem zavodu (HMZ) pri Bojanu Paradižu, ki je oral ledino na tem področju. Uspešno skupinsko delo pod njegovim vodstvom je bilo podlaga za zmanjševanje onesnaženosti. Epizod onesnaženosti zraka s povečano smrtnostjo je bilo vse manj. Ko se je Paradiž leta 1983 odločil za raziskovalno kariero na Elektroinstitutu Milan Vidmar (EIMV), sem prevzel vodenje Republiške službe za varstvo zraka (RSVZ). Leta 1985 smo uspeli s predlogom, da republiški petletni plan začrta postavitev čistilnih naprav za SO2 v termoelektrarnah in kasneje je bil načrt uresničen. Postavili smo hipotezo, da onesnaženost zraka vpliva na nadpovprečno pogostost zdravstvenih težav pri dojenčkih v Trbovljah. Pripravili smo strokovne podlage za občinski sanacijski program za varstvo zraka, in ko je bil le-ta uresničen, je bil problem z dojenčki rešen. Podrobnosti delovanja RSVZ so opisane v Vetrnici 07/14.

Pomembno si prispeval k prenašanju tujih izkušenj in znanja v naše okolje. Lahko izpostaviš nekaj mejnikov?

Leta 1992 sem na povabilo univerze v Iowi nekaj mesecev delal v ZDA na področju okoljskega zdravja. Pridobil sem koristne izkušnje in znanja, ki sem jih uporabljal tudi pri poučevanju predmeta »Zrak in onesnaženost« v programu sanitarnega inženirstva Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani (UL). S predstavniki univerze Iowa sem obiskal senatorja Toma Harkina, po materi slovenskega rodu. Uspel je zagotoviti 5 mio. USD za delovanje centra za okoljsko zdravje v srednji Evropi, ki bi naj predvidoma imel sedež v Ljubljani. Na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) ni bilo politične podpore, zato je center dobila Slovaška. Okoljsko zdravje je v Sloveniji še danes podcenjen problem.

Uspel pa sem s projektom ekoremediacije deponije odpadkov na Barju z zasaditvijo 30 000 moških topolov, ki ga je podprlo mesto Ljubljana. Projekt je vodil avtor ideje dr. Luis Licht iz Iowe. Na MOP-u tudi kasneje ni bilo interesa za ta stroškovno učinkovit in sonaraven način sanacije onesnaženih zemljišč. 

Leta 1993 si postal direktor Hidrometeorološkega zavoda. Kakšno je bila takrat tvoja vizija državne hidrometeorološke službe?

Z imenovanjem za direktorja HMZ leta 1993 sem postal tudi stalni predstavnik Slovenije pri Svetovni meteorološki organizaciji (SMO). Ministru me je predlagal direktor Janko Pristov, ki se je upokojil.

Po zgledu iz ZDA sem najprej omejil kajenje v delovnih prostorih. Uredil sem, da so se naši meteorologi vrnili na TV zaslone. Moja vizija je bila visoko strokovna, mednarodno povezana služba za potrebe državljanov, države in gospodarstva. Vse skupaj je bilo tesno povezano z osamosvojitvijo Slovenije, saj smo začeli delovati kot državna služba. Nove države so imele možnost dobiti misije strokovnjakov SMO za posamezna področja. Na ta način smo dobili koristne napotke, zlasti za hidrologijo in letalsko meteorologijo. Vpeljali smo letna poročila in mesečni bilten ter vzpostavili državne zbirke okoljskih podatkov, vključno s podatki državnega monitoringa partnerskih organizacij. Podpiral sem dodatna izobraževanja naših strokovnjakov doma in v tujini. Nekateri so kmalu postali mednarodno prepoznavni in najboljši so pozneje dobili mednarodne nagrade. Višja kakovost je odprla vrata za tesnejše sodelovanje z mnogimi državnimi institucijami, univerzo, raziskovalnimi inštituti in gospodarstvom. 

S povezavami v tujini si odločilno prispeval tudi k razvoju in mednarodnemu uveljavljanju slovenske agrometeorologije ter k pospešenemu vključevanju v pomembne mednarodne organizacije.

Leta 1997 sem se srečal z Albertom Peterlinom, glavnim meteorologom ministrstva za kmetijstvo ZDA, ki je bil takrat predsednik rodoslovnega društva ameriških Slovencev. S podporo ZDA in SMO sva nato organizirala agrometeorološko izobraževanje za JV Evropo v Ljubljani. Na kongresu SMO (leta 1999) so Slovenijo izbrali za organizacijo zasedanja Komisije za agrometeorologijo SMO (CAgM-XIII, 2002), ki je bilo sploh prvo zasedanje v okviru Organizacije združenih narodov (OZN) pri nas, na katero so povabljene vse države sveta. Minister za okolje je nameraval v času, ko so bile priprave že pri koncu, zasedanje v Cankarjevem domu samovoljno odpovedati. Preko zveze na ministrstvu za kmetijstvo v Washingtonu sem zagotovil donacijo in minister se je premislil. Vključili smo se v evropske povezave (ECMWF, EUMETSAT, Aladin, Donavska konvencija) in okrepili mednarodno sodelovanje na drugih področjih. Novi tehnološki izzivi in zagotavljanje kakovosti je terjalo tesno sodelovanje v vodstvu zavoda in dodaten denar (EU-PHARE). Miran Trontelj, Marko Jurgele, Martina Zupan, Silvo Žlebir, naj naštejem nekatere, so bili izvrstni povezovalci. Po povratku iz tujine se je priključil še Jožef Roškar.

Spomnim se, da si izpostavljal pomen upravljanja s človeškimi viri. Kako pomemben je vidik motivacije delavcev za uspeh organizacije?

Gotovo je to ena najpomembnejših nalog vodje. Pri več kot 200 zaposlenih so bili moja skrb najbolj perspektivni in tisti s hudimi osebnimi težavami, kot so alkoholiki. Prednost večjega kolektiva je, da se z nekaj truda za vsakogar najde delo, primerno njegovim sposobnostim. Tistih, ki opravljajo delo, ki jih ne veseli, se pač ne da motivirati. Spomnim se vprašanja J. F. Gelyna, šefa Aladina, kako je mogoče, da le Slovenci ne potrebujejo uvajanja, ko pridejo prvič delat v Toulouse. Šele kasneje, ko sem sam delal v mednarodnem prostoru, sem spoznal, da je človeški potencial naša velika prednost, a marsikje slabo izkoriščena.

Hidrometeorološki zavod je bil začetnik dejavnosti na področju podnebnih sprememb. Kako se je začelo?

Prve informacije o podnebnih spremembah je Bojan Paradiž prinesel iz Nemčije v začetku 70-tih let. Med blaženjem posledic podnebnih sprememb in zmanjševanjem onesnaževanja zraka je veliko vzporednic. Pozimi 1977 sem v ZDA zastopal Jugoslavijo na posvetovanju Svetovne meteorološke organizacije o novih izzivih, kot sta onesnaževanje zraka na velike razdalje in globalno segrevanje. Po vrnitvi sem imel predavanje o globalnem segrevanju v društvu meteorologov. V 80-tih letih sem se vzporedno ukvarjal še z ozonsko luknjo in kislim dežjem.

Maja 1992 je bila podnebna konferenca v Riu. Minister Miha Jazbinšek me je zadolžil za pripravo izhodišča državne delegacije, kar je v nadaljevanju pomenilo zahtevno zadolžitev HMZ. Dela smo se lotili projektno, za denar smo poskrbeli iz okoljskega sklada (GEF) Svetovne banke. Koordinator je bil Andrej Kranjc. Vodil je tudi vključevanje naših strokovnjakov v delo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC). Za pripravo prvega poročila v smislu konvencije je bil zadolžen Boštjan Paradiž. Od leta 1992 sem zastopal Slovenijo pri delu v okviru Konvencije o čezmejnem onesnaževanju na velike razdalje (CLRTAP), kjer sem bil v pogajalski skupini zadolžen za vzhodno Evropo. Izkušnje iz CLRTAP so bile zelo dobrodošle pri podnebnih pogajanjih. Na prvem takem srečanju (COP1 - 1995) v Berlinu je Slovenija koordinirala delovanje držav srednje Evrope. Vsako jutro v času pogajanj sva imela s Kranjcem najprej sestanek z nemško ministrico za okolje Angelo Merkel. Tudi v Kjotu (1997) sem bil namestnik vodje delegacije, vodja je bil minister.

Tedanji generalni sekretar prof. Obasi je obiskal Slovenijo, kaj je bil namen in rezultat njegovega obiska?

Šele na prelomu tisočletja je okoljsko ministrstvo le prevzelo večino aktivnosti glede podnebnih sprememb, saj je šlo za politiko in ne za stroko. Po otvoritvi postaje GAW na Iskrbi, leta 1996, je generalni sekretar SMO prof. Obasi obiskal predsednika vlade dr. Drnovška in ga prepričal, da je za uspešno soočanje s podnebnimi spremembami nujna koordinacija na vladni ravni. Ustanovljen je bil klimatski komite, ki pa ni imel nobene moči. Dobro desetletje kasneje ustanovljena podnebna vladna služba spet ni imela prave politične podpore. V času gospodarske krize, ko je politika vlekla vrsto nespametnih potez, so službo ukinili.

Kot prvi in doslej tudi edini Slovenec si delal na sedežu SMO. Katere reference so za tako delo potrebne?

Sekretariat SMO, ki je specializirana agencija v sistemu OZN, skrbi za izvajanje nalog, ki jih države članice potrdijo na kongresu. Na spletni strani SMO so razpisana prosta delovna mesta, vključno z opisom nalog. Kandidat mora s prijavo in v razgovoru, če je nanj povabljen, prepričati o svoji usposobljenosti. Pogosto so kandidati v zmoti, ko v prijavi navajajo vse mogoče, ne pa referenc za razpisane naloge. Potrebno je znanje angleščine in francoščine. Znanje dodatnega svetovnega jezika je prednost, kakor tudi če je kandidat že uveljavljen v delovanju SMO in če prihaja iz države, ki nima zaposlenega v sekretariatu. Majhna država ima lahko največ enega. Ponudbo za zaposlitev je možno dobiti tudi za delo na projektih, ki so financirani iz donacij. Ker sem se precej ukvarjal s pobudo za ustanovitev urada SMO za Evropo, so mi leta 2002 ponudili vodenje projekta za ta namen. Po dveh letih je bil urad ustanovljen in uspel sem na razpisu za vodjo. Verjetno je pomagalo, da sem bil pred odhodom v Ženevo podpredsednik izvršnega telesa CLRTAP in predsednik sveta RC LACE (Aladin). Kot vodja urada sem postal predstavnik SMO za Evropo in napredoval v najvišji strokovni rang (P5) z diplomatskim statusom

SMO ima bogato izročilo, zato delo poteka utečeno. Glede pomembnosti so zgovorna področja dela v preambuli konvencije SMO: poslanstvo glede varovanja življenj in premoženja ter varovanja okolja, prispevanje k trajnostnemu razvoju, usklajevanje opazovanj in zbiranja podatkov ter krepitev nacionalnih zmogljivosti in mednarodnega sodelovanja. Pri tem je pomembno načelo, da vsaka država prispeva svoje informacije za mednarodno izmenjavo in na enak način dobi vse, kar prispevajo druge države. To brez ustrezne standardizacije ne gre.

Kako je v tistem času delovala SMO, zakaj je pomembna za države v razvoju in za Evropo?

Ko sem pričel z delom v Ženevi, je bila SMO na prelomnici. Najbolj razvite države niso bile zadovoljne s svojim vplivom v organizaciji. Ustanovile so GEO, medvladno skupino za opazovanja Zemlje. Čeprav je bil mandat skupine širši, je šlo za nekakšno konkurenco. Nazadnje je sekretariat GEO pristal na sedežu SMO, kar je bilo dobro za obe strani.

Kateri so bili tvoji najvidnejši prispevki v času službovanja v Ženevi?

Delovanje SMO usmerjajo strateški načrti, dopolnjeni vsake štiri leta na kongresu. Pogrešal sem podroben načrt za vsako regijo (kontinent) na osnovi splošnih usmeritev. Moj predlog v to smer je podprl predsednik evropske regije. Zagotovili smo financiranje iz donacij in regijska konferenca leta 2005 je sprejela sklep o pripravi strateškega načrta za Evropo. V praksi so se nato uveljavili regijski akcijski načrti. Na tej konferenci smo prvič uporabili metodo »brain storming«, s sprotnim zapisom koristnih idej na zaslon. Za ta namen sem poiskal v državah članicah spretnega in v več ozirih podkovanega pomočnika.

Na kongresih je bilo čutiti, da nekateri stalni predstavniki niso bili dovolj pripravljeni za razpravo, saj so delovali brez pravega svetovalca. To ni bilo dobro za delovanje SMO. Moj predlog za ustanovitev mreže mednarodnih svetovalcev direktorjev HM služb v Evropi je bil sprejet. Število mednarodnih svetovalcev je poraslo, kar je bil povod za nastanek globalne mreže. Večinoma ni šlo za nova delovna mesta, ampak so to delo opravljali ljudje s smislom za mednarodno sodelovanje in ga kljub povečani obremenitvi z veseljem opravljali.

SMO regija VI je večja od geografsko opredeljene Evrope, kar pomeni veliko raznolikost v standardu, političnem in tehnološkem pogledu. Je bilo težko najti skupno osnovo za povezovanje? So bili rezultati primerno vloženemu trudu?

Vodil sem misije strokovnjakov za ugotavljanje značilnosti držav v regiji in pripravo ustreznih priporočil. S srečanji direktorjev služb sosednjih držav v času misij sem pomagal vzpostaviti sodelovanja, ki jih prej sploh ni bilo: med Črno goro in Albanijo, Albanijo in Severno Makedonijo, med Malto in Ciprom, Romunijo in Moldavijo ter Belorusijo in Litvo. Delo s skupinami držav z Balkana, Baltika in Zakavkazja je dalo dobre rezultate, kakor tudi organizacija posameznih obiskov direktorjev hidrometeoroloških služb v sekretariatu, ki je vključevalo posvetovanja s strokovnjaki za posamezna področja. Rezultat takega obiska je bila tudi združitev islandskih sorodnih služb v eno, kar je bila kasneje referenca za manjše države in tudi za naš Zakon o državni meteorološki, hidrološki, oceanografski in seizmološki službi.

Sezonske napovedi so za Evropo manj zanesljive. Ker se izboljšujejo, jih je bilo smiselno širše uporabljati. Pridobil sem donacijo Svetovne banke in leta 2008, pred upokojitvijo, organiziral prvi forum za usklajevanje napovedi za JV Evropo, kar je postalo tudi v Evropi redna praksa.

Kako je potekalo sodelovanje Slovenije s SMO v tistem času?

Sodelovanje z državami se odvija preko generalnega sekretarja. V državi je za operativne zadeve njegov sogovornik stalni predstavnik in za politične resorni minister. Pri izvedbi skupnih nalog neposredno sodelujejo strokovnjaki obeh strani, npr. po e-pošti ali telefonu. Zaposleni v sekretariatu je lahko koristen za državo, iz katere prihaja. Dal sem, na primer, pobudo, naj Slovenija kandidira za ustanovitev regionalnega centra za instrumente, in pomagal pri formuliranju kandidature. Na konferenci evropske regije (2005) je bil predlog za SMO RIC v Ljubljani sprejet. Sledila je pobuda, naj Slovenija kandidira za center za sušo za JV Evropo (DMCSEE). Kandidirale so še Madžarska, Romunija in Turčija. Slovenija je prejela namig sekretariata, naj veleposlanikom dvanajstih držav iz JV Evrope predstavi zamisel centra, kar je tudi edina storila in v drugem krogu glasovanja veleposlanikov leta 2007 gladko zmagala. S podporo Svetovne banke je stekla priprava projekta za izboljšanje napovedovanja poplav in celovito upravljanje z vodo v porečju Save. Eden od dveh koordinatorjev je bil Jožef Roškar. Slovenija je tudi prvič prišla do pomembnejših položajev v delovnih telesih SMO.

Leta 2019 je 18. kongres SMO potrdil največjo reorganizacijo delovanja SMO doslej. Kakšen je tvoj pogled na združevanje osmih specializiranih tehničnih komisij zgolj v dve?

Pri reorganizaciji tehničnih komisij v dve krovni gre v glavnem za tradicionalna področja, le da se širi krog sodelujočih na privatni sektor. Infrastrukturno področje ostaja zelo pomembno, saj je globalni pretok informacij hrbtenica delovanja SMO. Po novem se servisna dejavnost širi na vse družbene segmente, kjer vremenske, podnebne, hidrološke in sorodne okoljske informacije lahko koristijo, medtem ko so servisi za letalstvo, pomorstvo in kmetijstvo že utečeni. Gre za učinkovitejšo pomoč gospodarstvu, tesnejše sodelovanje s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) itd. Naravne nesreče, povezane z vremenom, so vse pogostejše in pravočasno opozarjanje je za ogrožene izrednega pomena. V bodoče bo enoten servis za to področje. Večji poudarek bo na pametni organizaciji, ki naj usmerja programe SMO v trajnostni razvoj, ki je po definiciji OZN (2005) pot k ravnotežju med gospodarstvom, socialo in okoljem. Pri tem je ključnega pomena opora na znanost in raziskave ter tesno sodelovanje z državnimi hidrometeorološkimi službami.

Kaj pogrešaš v načrtovanih prioritetah SMO?

V preteklosti je bilo več poskusov, da bi sprte sosednje države zbližali na osnovi skupnih interesov glede rabe vode (npr. sodelovanje na porečju Save po mirovnem sporazumu v Daytonu), opozarjanja na naravne nesreče in prilagajanja podnebnim spremembam. SMO pri tem ni bila udeležena, kar je posledica neenotnega pogleda držav članic glede izzivov današnjega časa. Poglejmo primer Sirije: Večletna suša je povzročila masovno opuščanje kmetovanja, sprožila val ruralnega prebivalstva v mesta, še zaostrila politična nasprotja, kar je nazadnje vodilo v vojni kaos in begunski val proti Evropi. Pravočasna pomoč mednarodne skupnosti za ureditev celovitega upravljanja z vodo reke Evfrat in uporaba ukrepov za omilitev posledic suše bi imeli veliko preventivno vlogo. Pa ne samo v Siriji, podobne stvari se dogajajo v podsaharski Afriki in drugod po svetu. Pogrešam vlogo SMO v regionalnih podnebnih projektih, ki bi delovali tudi v smislu ohranjanja miru.

Druga stvar, ki jo pogrešam, je taka organiziranost SMO, ki bi imela več vzporednic z državnimi hidrometeorološkim službami. V sekretariatu ni operativnega dela, na primer v zvezi z naravnimi nesrečami velikega obsega. V tem smislu je zgled WHO, ki opravlja operativno delo ob obsežnih epidemijah.

Kako vidiš slovensko meteorologijo in kakšen razvoj pričakuješ v prihodnjih letih?

Pečečnik pravi, da je ARSO birokratsko leglo, ki mu ni mogoče priti do konca. Združitev HMZ in sorodnih služb v ARSO je bila za majhno državo razumna, soglašam pa z mnenjem, da ni bila posrečena. Nezdružljivost upravnega in razvojno-operativnega značaja ARSO bi lahko ublažili z vpeljavo močnih pokrajin, ki imajo naravne (vodne in podnebne) ter zgodovinske ločnice. Sedanje upravne zadeve ARSO, ki so večinoma lokalnega značaja, bi reševali v upravah pokrajin v Ljubljani, Mariboru in Kopru.

Za ARSO bi ostali bolj zahtevni posli na drugi stopnji. Okoljska in geofizična stroka bi se na ta način manj ovirano razvijali in povezovali za potrebe državljanov in gospodarstva ter postali strokovni avtoriteti za državne potrebe. Kar se tiče meteorologije, pogrešam več ukvarjanja s tistimi pojavi pri nas, ki so ekstremni v evropskih razmerah (temperaturne inverzije, pogostost neviht in močnih nalivov, nizka povprečna hitrost vetra - pa škode zaradi burje, škodljivi ozon). Potrebujemo specialiste za ta področja, ob zavedanju, da je preveč ozka usmerjenost lahko škodljiva. Razmeroma šibek energetski potencial vetra, na primer, je treba postaviti ob bok bogatemu potencialu biotske raznovrstnosti in iskati optimalne rešitve. Nesmiselne so birokratske omejitve raziskovalnega dela in povezav z uporabniki storitev , saj smernice SMO in zgledi razvitih državah potrjujejo, da brez tega ni napredka. Kako do celovitega državnega podnebnega načrta, če niso raziskani vzroki za nadpovprečne podnebne spremembe?

Splošen problem v državni upravi je pomanjkanje samozavesti, saj nimamo jasnega dolgoročnega cilja države. Stoletja kot narod zasledujemo nenapisan cilj ravnotežja med družbo in okoljem. Zato imamo danes bogate naravne vire, vodo, gozdove in biotsko raznovrstnost, kar pomeni ob razgledani stroki veliko prednost. Usmeritev v trajnostni razvoj bi morala biti vgrajena v temelje države. To bi bilo dobro za stroko in v splošno korist. Zato, malo za šalo, malo zares: Tiste, ki povzročajo, da nam je zmeraj bolj vroče, bi morali dati na hladno.

Najlepša hvala za odgovore in upam, da bomo še naprej uspešno sodelovali v Slovenskem meteorološkem društvu, kjer cenimo tvoje znanje, izkušnje in predloge za učinkovitejše delovanje.

Intervju pripravila: T. Cegnar