Janko MESEC (1946 - 2024)

Dragi Janko!

Čeprav si se dolgo upiral, kakor si v šali večkrat povedal, da ti je Sveti Peter večkrat odklonil vstop v njegovo kraljestvo, in si se z neverjetno voljo in energijo boril za življenje, ti tokrat ni uspelo. Z žalostjo smo, prijatelji, sprejeli vest o tvojem odhodu.

Rodil si se v Goričah januarja leta 1946. V svoji družini si preživljal običajno življenje na vasi, ki v prvih povojnih letih ni bilo lahko, pri Mesčevih pa s tremi fanti nikoli dolgočasno. Osnovno šolo si začel v Goričah, končal pa si jo v Kranju. Ker je bilo življenje trdo, si po končani osnovni šoli opravljal razna priložnostna dela, med drugim si nekaj mesecev, od 1. maja do konca avgusta 1964, risal karte na takratnem Hidrometeorološkem zavodu. Morda ti je takrat dozorela odločitev, da boš postal meteorolog. Tvoj oče, katerega življenjsko energijo in optimizem si podedoval, je nekoč na pikniku pri tebi v Goričah povedal, da si kot otrok, ko so drugi delali na polju, hodil okrog z rokami v žepu in gledal oblake in v nebo. Ta bo pa vremenar, je tvoj oče rekel že takrat.

Želja se ti je izpolnila. Načelnik prognostičnega oddelka v Hidrometeorološkem zavodu, kjer si vnašal in risal prognostične karte, vama je s tvojim sošolcem iz osnovne šole v Kranju predlagal, da gresta na srednjo hidrometeorološko šolo v Beogradu. Na Zavodu so poskrbeli, da sta dobila štipendijo. Jeseni leta 1964 si odšel v Beograd. Ta šola je vzgajala tehnični kader za delo v meteorološki in hidrološki službi, predvsem opazovalce vremena in meteorološke ter hidrološke tehnike. Bil si človek, ki si z lahkoto vzpostavljal kontakte z ljudmi, skratka bil si zelo komunikativen in si se hitro vživel v novo okolje. Posedoval si tudi izredno srčno kulturo in si rad priskočil na pomoč vsem, ki so jo potrebovali. Z mnogimi prijatelji, ki si jih spoznal v času svojega šolanja, si ostal v tesnih stikih do konca svojega življenja. Nekaj tednov pred smrtjo si  v Banja Luki obiskal svojega šolskega prijatelja iz srednje šole.

Po končani srednji hidrometeorološki šoli si se vpisal na študij meteorologije na Univerzi v Beogradu, ki si ga tudi uspešno končal v letu 1974. Po končanem študiju si se vrnil domov v Slovenijo in se zaposlil na Hidrometeološkem zavodu v Ljubljani. Do konca septembra 1983 si delal v oddelku za onesnaženje zraka. V tem času smo v skupini ožjih prijateljev vzpostavili vezi, ki smo jih ohranili do konca. Iz tega obdobja bi lahko pripovedovali mnogo anekdot, v katerih si bil s svojo življenjsko energijo in smislom za humor v središču druščine. Še danes se rad spominjam naših kosil ob sredah in kegljanja pri Rogovilcu ob torkih. Na Jugoslovanskih športnih meteoroloških igrah si bil nepremagljiv v kegljanju in zahvaljujoč tebi smo zmagovali.

Konec septembra 1983 si odšel delat kot meteorolog na letališče Brnik. Ker si ostal doma v svojih rodnih Goričah in si tam ustvaril dom, si si z odhodom na Brnik skrajšal pot do službe, pa še delo v izmenah ti je prišlo prav, saj si lažje sodeloval pri mnogih konjičkih. Značilno zate je bilo, da si se s silno vnemo vrgel v vsako novo dejavnost. Še danes ne morem pozabiti, s kako vnemo si nas učil srfanja na Lošinju. Ko smo bili popolnoma izmučeni od padanja v vodo s srfa, si nas vzpodbujal, da smo nadaljevali.

Kmalu potem, ko si prišel na Brnik, so vsa jugoslovanska letališča, odprta za javni promet, prišla pod Zvezni hidrometeorološki zavod in kasneje pod Zvezno upravo za kontrolo letenja. V tem obdobju smo izgubili strokovne povezave, saj Hidrometeorološki zavod Slovenije ni imel pristojnosti za meteorološko pomoč letalstvu. Kljub temu, da se službeno nismo več srečevali, smo ohranili prijateljske kontakte. Spomnim se naših nepozabnih piknikov na Tonetovi domačiji, pa seveda tudi praznovanja naših rojstnih dni v začetku vsakega leta pri Hildi in Gabru. V Hidrometeorološki zavod si se vrnil po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ko je meteorološka pomoč letalstvu zopet prišla v pristojnost Slovenije. Na Brniku si z vremenskimi podatki pomagal pilotom za varno planiranje letov do svojega odhoda v penzijo.

Vso svoje delovno obdobje si bil član Slovenskega meteorološkega društva. Aktivno si sodeloval praktično na vseh dogodkih, ki jih je organiziralo društvo. Zaradi svoje lucidnosti si nam s svojimi šalami vsem popestril marsikatere družabne dogodke, izlete in prednovoletna srečanja. Redko kdaj si manjkal na predavanjih društva. Tudi v društvu te bomo pogrešali.

V zrelih letih si se malo umiril, poskrbel za svojo družino in si ustvaril dom. Z svojimi otroki si ohranil topel odnos, hčerka Jožica živi z družino v tvoji hiši. Vnuka sta ti krajšala čas, ko si bil malo več doma. Ves čas, posebej pa še po odhodu v penzijo si zelo rad smučal. Vsako leto si s prijatelji odhajal na smučanje v Italijo ali Francijo. Tudi poletja si rad preživljal na kakšni barki, kjer si tudi našel mnoge prijatelje, s katerimi si se rad družil tudi v hladni polovici leta.

Kmalu po odhodu v pokoj so te začele mučiti razne zdravstvene težave, ki pa si jih s svojim optimizmom in življenjsko močjo uspešno premagoval kar precej let. Naključje je hotelo in ti poslalo angela varuha, Gizelo. Srčna in ljubeča žena ti je pomagala premagovati težave, ki jih je povzročalo pešanje zdravja. Vse do zadnjega ti je skrbno stala ob strani in ti polepšala marsikateri dan.

Na koncu, dragi Janko, dovoli, da izrečem sožalje tvoji soprogi Gizeli, tvojima otrokoma Janiju in Jožici z družino in sorodnikom ter prijateljem.

Počivaj v miru, mi te bomo pogrešali in se te spominjali.

Jožef Roškar