Janko MESEC (1946 - 2024)

Rodil se je v Goričah januarja leta 1946. V svoji družini je preživljal običajno življenje na vasi, ki v prvih povojnih letih ni bilo lahko, pri Mesčevih pa s tremi fanti nikoli dolgočasno. Osnovno šolo je začel v Goričah, končal pa v Kranju. Ker je bilo življenje trdo, je po končani osnovni šoli opravljal razna priložnostna dela, med drugim je nekaj mesecev, od 1. maja do konca avgusta 1964, risal karte na takratnem Hidrometeorološkem zavodu. Takrat se je morda odločil, da bo postal meteorolog. Njegov oče, katerega življenjsko energijo in optimizem je podedoval, je nekoč na pikniku v Goričah povedal, da je kot otrok, ko so drugi delali na polju, hodil okrog z rokami v žepu in gledal oblake in v nebo. Ta bo pa vremenar, je oče rekel že takrat.

Želja se mu je izpolnila. Načelnik prognostičnega oddelka na Hidrometeorološkem zavodu, kjer je vnašal in risal prognostične karte, je njemu in sošolcu iz osnovne šole v Kranju predlagal, da gresta na srednjo hidrometeorološko šolo v Beogradu. Na Zavodu so poskrbeli, da sta dobila štipendijo. Jeseni leta 1964 je odšel v Beograd. Ta šola je vzgajala tehnični kader za delo v meteorološki in hidrološki službi, predvsem opazovalce vremena in meteorološke ter hidrološke tehnike. Bil je človek, ki je z lahkoto vzpostavljal kontakte z ljudmi, skratka bil je zelo komunikativen in se je hitro vživel v novo okolje. Posedoval je tudi izredno srčno kulturo in rad je priskočil na pomoč vsem, ki so jo potrebovali. Z mnogimi prijatelji, ki jih je spoznal v času svojega šolanja, je ostal v tesnih stikih do konca svojega življenja. Nekaj tednov pred smrtjo je v Banja Luki obiskal svojega šolskega prijatelja iz srednje šole.

Po končani srednji hidrometeorološki šoli se je vpisal na študij meteorologije na Univerzi v Beogradu, ki ga je v letu 1974 tudi uspešno končal. Po končanem študiju se je vrnil domov v Slovenijo in se zaposlil na Hidrometeološkem zavodu v Ljubljani. Do konca septembra 1983 je delal v oddelku za onesnaženje zraka. V tem času je v skupini ožjih prijateljev vzpostavil vezi, ki jih je ohranili do konca svojega življenja. Iz tega obdobja bi lahko pripovedovali mnogo anekdot, v katerih je bil s svojo življenjsko energijo in smislom za humor v središču druščine. Na Jugoslovanskih športnih meteoroloških igrah je bil nepremagljiv v kegljanju in zahvaljujoč njemu je slovenska ekipa zmagovala.

Konec septembra 1983 je začel z delom meteorologa na letališče Brnik. Ker si je ustvaril dom v rodnih Goričah, si je z odhodom na Brnik skrajšal pot do službe, pa še delo v izmenah mu je prišlo prav, saj je laže sodeloval pri mnogih konjičkih. Značilno zanj je bilo, da se je s silno vnemo vrgel v vsako novo dejavnost.

Kmalu potem, ko je prišel na Brnik, so vsa jugoslovanska letališča, odprta za javni promet, prišla pod Zvezni hidrometeorološki zavod in kasneje pod Zvezno upravo za kontrolo letenja. V tem obdobju smo izgubili strokovne povezave, saj Hidrometeorološki zavod Slovenije ni imel pristojnosti za meteorološko pomoč letalstvu. Kljub temu, da se službeno nismo več srečevali, je ohranil prijateljske kontakte. V Hidrometeorološki zavod Slovenije se je vrnil po osamosvojitvi leta 1991, ko je meteorološka pomoč

letalstvu zopet prišla v pristojnost Slovenije. Na Brniku je do upokojitve z vremenskimi podatki pomagal pilotom za varno načrtovanje letov.

Vse delovno obdobje in kot upokojenec je bil član Slovenskega meteorološkega društva. Aktivno je sodeloval praktično na vseh dogodkih, ki jih je organiziralo društvo. Zaradi svoje lucidnosti je s svojimi šalami vsem popestril marsikatere družabne dogodke, izlete in prednovoletna srečanja. Redko kdaj je manjkal na predavanjih društva. Tudi v društvu ga bomo pogrešali.

V zrelih letih se je umiril, poskrbel za svojo družino in si ustvaril dom. S svojimi otroki je ohranil topel odnos, hčerka Jožica živi z družino v njegovi hiši. Vnuka sta mu krajšala čas, ko je bil malo več doma. Ves čas, posebej pa še po odhodu v penzijo, je zelo rad smučal. Vsako leto je s prijatelji odhajal na smučanje v Italijo ali Francijo. Poletja je rad preživljal na kakšni barki, kjer je tudi našel mnoge prijatelje, s katerimi se je rad družil tudi v hladni polovici leta.

Kmalu po odhodu v pokoj so ga začele mučiti razne zdravstvene težave, ki pa jih je s svojim optimizmom in življenjsko močjo uspešno premagoval kar precej let. Naključje je hotelo in mu poslalo angela varuha, Gizelo. Srčna in ljubeča žena mu je pomagala premagovati težave, ki jih je povzročalo pešanje zdravja. Vse do zadnjega mu je skrbno stala ob strani in polepšala marsikateri dan.

Janko, počivaj v miru, prijatelji in nekdanji sodelavci ter člani Slovenskega meteorološkega društva te bomo pogrešali in se te spominjali.

Jožef Roškar