Embedded Files
Carla Mateus, dr., Univerza Maynooth, Oddelek za geografijo, Maynooth, Irska (carla.mateus@mu.ie)
Dolgoročni trendi in vplivi vročinskih in hladnih valov na Irskem
Predavanje se je začelo z zahvalo ustanovi Trump Foundation za podeljeno nagrado mladim znanstvenikom in priložnost predstavitve raziskave na tokratni delavnici. Govornica je že v uvodu poudarila, da je namen njenega raziskovalnega dela razumeti, kako so se na Irskem skozi čas spreminjali vročinski in hladni valovi – njihova pogostost, trajanje, intenzivnost in vplivi. Raziskava zajema obdobje od 1885 do danes, temelji pa na dveh glavnih stebrih: prvi so instrumentalni meteorološki podatki, drugi pa zgodovinski dokumentarni viri, ki segajo celo v leto 583 našega štetja. Cilj projekta je ustvariti odprto zbirko podatkov, ki bo omogočila celovit vpogled v razvoj in vplive teh ekstremnih vremenskih pojavov skozi stoletja.
Govornica je pojasnila, da ima Irska bogato tradicijo vremenskih opazovanj. Prvi meteorološki zapisi segajo v konec 17. stoletja, natančnejši temperaturni podatki pa v 18. stoletje, ko so se začela sistematična merjenja najvišjih in najnižjih dnevnih temperatur. V 19. stoletju so že obstajali redni zapisi, ki jih je bilo mogoče primerjati med seboj. Pri raziskovanju je bilo potrebno obiskati številne knjižnice in arhive in pridobiti izvirne rokopise s podatki o temperaturi. Te rokopise je bilo treba ročno prepisati v elektronsko obliko, kar je zahtevalo veliko časa in natančnosti. Poleg samih podatkov je bilo potrebno zbrati tudi metapodatke, torej informacije o uporabljenih instrumentih, merilnih praksah in opazovalnih pogojih, saj so te podrobnosti ključne za razumevanje kakovosti in zanesljivosti zgodovinskih meritev.
Pri prepisovanju je bil uporabljen sistem dvojnega preverjanja, da bi se izognili napakam. V projekt so bili vključeni tudi študenti in dijaki, kar je raziskovalka opisala kot pomemben del javnega vključevanja in izobraževanja o znanstvenem delu. S tem je raziskava pridobila tudi širši družbeni pomen.
Ko so bili vsi podatki prepisani, je sledila faza preverjanja kakovosti in homogenizacije. Raziskovalka je uporabila vrsto statističnih testov za preverjanje doslednosti in stabilnosti podatkov ter za odkrivanje nenadnih sprememb, ki bi lahko nakazovale napake ali spremembe v načinu merjenja. Rezultati so bili nato primerjani z zgodovinskimi časopisnimi zapisi, s čimer se je preverjalo, ali podatki ustrezajo dejanskim dogodkom, opisanim v takratnem času. Končni korak je bila homogenizacija podatkov s programsko opremo MASH, kar omogoča, da se odstranijo sistemske napake in da podatki postanejo primerljivi skozi celotno obdobje.
V nadaljevanju je govornica predstavila trende v temperaturah na Irskem med letoma 1885 in 2023. Analiza jasno kaže, da se je Irska v zadnjih 140 letih opazno segrela. Tako najvišje kot najnižje dnevne temperature so se povečale, še posebej pa so se ogrele nočne temperature, kar pomeni, da so zime in noči danes bistveno toplejše kot nekoč. Zaznati je manj hladnih dni in noči, manj dni z zmrzaljo in ledom, po drugi strani pa več toplih dni, daljše vroče obdobje ter podaljšano rastno sezono. Tudi skrajne vrednosti – najhladnejši in najtoplejši dnevi – kažejo trend naraščanja, kar potrjuje splošen proces podnebnega segrevanja.
Posebno pozornost je namenila vročinskim in hladnim valovom. Pri vročinskih valovih je uporabil več definicij – med njimi uradno definicijo irske meteorološke službe Met Éireann, ki za vročinski val šteje vsaj pet zaporednih dni z najvišjo temperaturo nad 25 °C, ter statistične pristope, ki temeljijo na percentilih (na primer 90. in 95. percentil najvišjih temperatur). Pri hladnih valovih se je osredotočil na obdobja, ko temperature padejo pod 10. percentil najnižjih dnevnih vrednosti.
Ker raziskava še poteka, so bili predstavljeni predvsem rezultati za Dublin, ki ima najdaljši niz zanesljivih meritev in največjo gostoto prebivalstva. Rezultati so presenetljivo jasni: vročinski valovi so danes veliko pogostejši, daljši in intenzivnejši kot v preteklosti. Pogostost vročinskih valov se je v zadnjih 140 letih povečala od trikrat do petkrat, odvisno od definicije. Število dni znotraj posameznega vročinskega vala se je povečalo do sedemkrat, trajanje se je podaljšalo, amplitude (najvišje temperature) pa so višje za približno 3,7 °C. Verjetnost, da na Irskem vsako leto doživijo vsaj en vročinski val, je zdaj skoraj osemkrat večja kot konec 19. stoletja.
Pri hladnih valovih pa so trendi nasprotni. Njihovo število in trajanje se iz leta v leto zmanjšujeta, približno za pol odstotka letno, najnižje temperature pa niso več tako ekstremne kot nekoč. Medtem ko je bila najnižja izmerjena temperatura na Irskem januarja 1881 kar –19,1 °C, danes takšnih ekstremov ni več, kar kaže na splošno blažitev zim.
V drugem delu predavanja se je govornica posvetila zgodovinskim dokumentarnim virom, ki dopolnjujejo instrumentalne meritve in omogočajo pogled v še starejše obdobje. Z uporabo rokopisov, dnevnikov, kronik in predvsem časopisnih člankov iz arhiva British Newspaper Archive, ki vsebuje več kot 260 naslovov od leta 1704 dalje, je mogoče prepoznati pretekle vremenske dogodke, njihove trajanje in učinke na družbo. Za še starejša obdobja je uporabila annale in vremenske dnevnike, ki opisujejo pomembne podnebne anomalije.
Cilj raziskave je oblikovati odprto bazo podatkov, kjer bodo zbrani vsi znani dogodki vročinskih in hladnih valov v zgodovini Irske. Baza bo vsebovala podatke o lokaciji, datumu, opisu dogodka, pa tudi izvirne citate iz časopisov in kronik ter povzetke vplivov – na primer vplive na zdravje, promet, preskrbo z vodo, kmetijstvo in energijo. Takšna zbirka bo omogočila raziskovalcem, odločevalcem in širši javnosti, da razumejo, kako so se vplivi in ranljivost družbe skozi čas spreminjali.
Zanimivo je, da se skozi zgodovinske zapise jasno vidi, kako se je narava ranljivosti sčasoma spremenila. V 18. in 19. stoletju so bili problemi drugačni kot danes – takrat so hladni valovi povzročali zamrznjena jezera, neprehodne poti, pomanjkanje hrane in draginjo, saj so prekinili prevoz žita in drugih dobrin. Danes pa vročinski in hladni valovi povzročajo predvsem motnje v oskrbi z elektriko, odpovedi letov, povečano porabo vode in energije ter nevarnost požarov. Vendar pa so osnovni mehanizmi vplivov – motnje v vsakdanjem življenju in pritisk na infrastrukturo – ostali podobni.
Govornica je predstavila nekaj konkretnih zgodovinskih primerov. Zima 1739–1740 je bila ena najhujših, z zamrznjenimi jezeri in hudimi posledicami za promet in preskrbo. Januarja 1814 so zapisi o temperaturah pokazali izjemen mraz, medtem ko so vročinski valovi, kot tisti iz junija 1826, povzročali nenavadno visoke temperature in sušo, ki je vplivala na pridelek in zdravje ljudi. Ti zapisi dajejo živ vpogled v to, kako so ljudje nekoč doživljali in opisovali vremenske ekstreme – pogosto s podrobnostmi, ki jih danes najdemo le v meteoroloških poročilih.
V zaključku je raziskovalka poudarila, da njena raziskava ne prinaša le znanstvenega vpogleda v spremembe podnebja, temveč tudi zgodovinsko razumevanje vplivov vremena na družbo. Združitev znanstvenih meritev in zgodovinskih zapisov omogoča edinstveno perspektivo: vidimo, kako se podnebje segreva, kako se ekstremni dogodki množijo in kako se družba prilagaja – ali pa tudi ne. Nastajajoča odprta zbirka podatkov bo zato dragoceno orodje ne le za znanstvenike, temveč tudi za odločevalce in skupnosti, ki bodo morale v prihodnosti vse pogosteje soočati s podobnimi ekstremi.
Maja Turnšek
Komuniciranje o vplivih podnebnih sprememb za spodbujanje prilagajanja turističnega sektorja
Komuniciranje o podnebnih spremembah v slovenskem turizmu: zgodba o povezovanju znanosti in prakse
Na nedavnem strokovnem srečanju sta raziskovalki z dveh slovenskih univerz predstavili skupno delo, ki povezuje področja turizma, podnebnih sprememb in komuniciranja. Ekipa prihaja z Univerze v Mariboru ter Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kar projektom daje izrazito interdisciplinarno zasnovo – medijska in komunikacijska stroka se prepleta s klimatologijo in prostorskim načrtovanjem. Že skoraj pet let delujejo kot usklajen raziskovalni tandem, ki se ukvarja z vprašanjem: kako v turizmu učinkovito komunicirati podnebne spremembe.
Prvi koraki: frustracija in spoznanje, da vemo – pa ne ukrepamo
Projekt o podnebnih spremembah in turizmu v Sloveniji je bil prvi, ki ga je financiralo ministrstvo na tem področju. Že v začetnih fazah se je pokazala ključna ugotovitev – marsikaj, kar danes opazujemo, je bilo napovedano že pred dvema desetletjema. Svetovna turistična organizacija (UNWTO) je prvo konferenco o turizmu in podnebnih spremembah organizirala že leta 2003, raziskovalci pa so leta 2006 že opozarjali na konkretne vplive, ki se danes v Sloveniji dejansko uresničujejo.
Med izvajanjem raziskave so Slovenijo prizadeli dve skrajnosti – največji gozdni požar v zgodovini samostojne države (leta 2022) in leto kasneje obsežne poplave. Ti dogodki so raziskovalni ekipi dali dodatno zavedanje, da podnebne spremembe niso več abstraktna prihodnost, temveč realnost, ki neposredno vpliva tudi na turizem.
Podnebne spremembe in preoblikovanje turistične sezone
Osrednji del raziskave je bil namenjen analizi, kako se turizem v Sloveniji spreminja v luči podnebnih sprememb. Ekipa je ugotovila, da se turistične sezone podaljšujejo – predvsem spomladi in jeseni – medtem ko zimski turizem že občuti pomanjkanje snega in nezanesljive vremenske pogoje. Za sektor, ki se tradicionalno sooča s problemom izrazite sezonalnosti, to pomeni tako izziv kot priložnost.
Raziskovalci so analizirali podnebne kazalnike, kot so število tropskih noči, količine snežnih padavin ter padavinske trende, in jih povezali s turističnimi indeksi, ki kažejo, kako se podnebni pogoji odražajo na različnih vrstah turizma – od kulturnega in urbanega do pohodniškega. Ti indeksi so služili tudi kot način komuniciranja z deležniki: suhoparne številke so se preoblikovale v zgodbo, ki jo je turistična industrija lahko razumela.
Izračunavanje ogljičnega odtisa turistov
Pomemben del projekta je bil razvoj modela za izračun ogljičnega odtisa turizma na ravni destinacij. Ker globalni standardi za razdeljevanje emisij med izvorne in ciljne države turistov še ne obstajajo, je ekipa oblikovala prilagojen nacionalni pristop. Na podlagi števila nočitev in izvornih trgov lahko občine danes ocenijo ogljični vpliv svojega turizma in tako pridobijo osnovo za trajnostno načrtovanje.
Od raziskave do prakse: kako znanstvene podatke prenesti v sektor
Znanstveni projekti se pogosto zaključijo s strokovnimi objavami, toda raziskovalna skupina se je odločila, da bo šla korak dlje. Želeli so ugotoviti, kako pridobljene podatke dejansko posredovati turistični industriji, ki je pogosto zadržana do kritičnih vsebin o svojem vplivu na okolje.
Ključni kontekst pri tem je bil slovenski turistični branding – znamka I feel Slovenia, ki se doma bere kot I feel green, in sistem Slovenia Green, v katerega je vključenih že večina občin. Ker je zelena identiteta del nacionalne turistične strategije, je bila ta podlaga idealna za prenos sporočil o trajnostnosti in podnebnih spremembah v širši turistični diskurz.
Trije pristopi h komuniciranju: vplivanje, prepričevanje, sodelovanje
Govornica je predstavila razliko med tremi glavnimi oblikami komuniciranja: vplivanjem (influencing), prepričevanjem (persuasion) in deliberacijo (deliberation). Vplivanje pomeni ustvarjanje pogojev, v katerih ljudje sprejemajo odločitve – na primer z zasnovo trajnostnih možnosti, ki so dostopne in privlačne.
Prepričevanje je aktivno nagovarjanje ljudi, da sprejmejo določene spremembe. Deliberacija pa pomeni vključevanje deležnikov v odprt dialog, kjer se skupaj oblikujejo rešitve.
Pri projektu so uporabili vse tri pristope, vendar se je izkazalo, da so bili v začetnih fazah najuspešnejši pri prepričevanju – torej pri oblikovanju jasnih, uporabnih priporočil, ne zgolj pri informiranju.
Smernice za turizem in nacionalni podatkovni portal
Rezultat tega pristopa so bile Smernice za slovenski turizem v času podnebnih sprememb, ki jih je objavila Slovenska turistična organizacija. Dokument je bil namenjen neposredno turističnim ponudnikom in je bil strukturiran po vrstah turizma: zimski, poletni, urbani in vodni. Smernice so v preprosti in slikovno bogati obliki ponujale jasne napotke – »naredi to, ne tega« – ter opozarjale na različne kombinirane vplive, kot so konkurenca v pomladnih mesecih, vpliv vročinskih valov na delavce ali širjenje alergenih rastlin.
Smernice so bile v evropskem prostoru prepoznane kot primer dobre prakse, saj so uspešno premostile prepad med znanostjo in turistično prakso.
Poleg tega je ekipa razvila nacionalni turistični podatkovni portal, kjer lahko občine same izračunajo ogljični odtis svojih turistov. Orodje omogoča, da se lokalni odločevalci seznanijo s posledicami sprememb v turističnih tokovih in na tej osnovi sprejemajo bolj trajnostne ukrepe.
Deliberacija v praksi: sodelovanje z občinami
V drugem delu projekta so raziskovalci sodelovali z občinami, ki si prizadevajo za pridobitev certifikata Slovenia Green. Ena izmed zahtev certifikata je strategija prilagajanja na podnebne spremembe, kar je omogočilo vzpostavitev dialoga med lokalnimi skupnostmi, turističnimi ponudniki in raziskovalci.
V participativnih delavnicah so udeleženci skupaj analizirali podatke o ogljičnem odtisu in razpravljali o možnih ukrepih. Pogovori so razkrivali različne perspektive – od vprašanj o mobilnosti turistov do skrbi za delovne pogoje v vročinskih obdobjih. Na koncu so občine same izbrale ukrepe, ki jih bodo vključile v lokalne strategije.
Od posameznika k sistemu: pomen strukturnih sprememb
Predavateljica je v zaključku poudarila, da komunikacija sama po sebi ne zadošča. Za resnične spremembe so potrebne strukturne prilagoditve, ki olajšajo trajnostne izbire. Ekipa trenutno sodeluje pri spremljanju nacionalnih investicij v prilagajanje turizma, kot so projekti diverzifikacije zimskih središč in zaščite kulturne dediščine po poplavah. Cilj je razumeti, kako učinkoviti so ti ukrepi in katere sistemske spremembe dejansko prispevajo k zmanjšanju ranljivosti turističnega sektorja.
Zaključek: komunikacija kot temelj trajnostne preobrazbe
Predavanje se je zaključilo z mislijo, da je znanost le prva polovica poti – druga polovica je komunikacija, ki povezuje raziskovalce, industrijo in javnost. V Sloveniji, kjer je “zelena zgodba” del nacionalne identitete, ima turizem priložnost, da postane dejanski vzvod trajnostne preobrazbe. Toda to bo mogoče le, če bodo podatki, dialog in ukrepi povezani v skupno zgodbo – zgodbo, ki presega zgolj promocijo in se spreminja v resnično podnebno odgovornost.
Anna Tzyrkalli
Advancing Biometeorological Insights: Temperature Extremes, Thermal Indices, and Compound Stressors
Napredovanje biometeoroloških spoznanj o vplivih temperaturnih ekstremov, toplotnih indeksov in kombiniranih stresorjev na zdravje v Sredozemlju
Na znanstvenem srečanju je doktorska študentka z Ciprskega inštituta predstavila delo svoje raziskovalne skupine, ki se ukvarja z vplivi temperaturnih ekstremov in kombiniranih vremenskih stresorjev na zdravje ljudi v Sredozemlju. Njeno predavanje z naslovom Advancing biometeorological insights from temperature extremes, thermal indices and compound stressors on health in the Mediterranean je ponudilo pregled njihovih metod, modelov in glavnih ugotovitev, ki so nastale v okviru več povezanih študij.
Podnebne spremembe v Sredozemlju – območje pospešenega segrevanja
Predavateljica je uvodoma poudarila, da so podnebne spremembe globalni izziv, vendar se njihovi učinki v Sredozemlju kažejo še posebej izrazito. Temperatura se v regiji dviga skoraj dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, kar pomeni, da so vročinski valovi, suše in druge ekstremne vremenske razmere vse pogostejše, daljše in intenzivnejše.
Takšni ekstremi neposredno vplivajo na javne zdravstvene izide, saj povečujejo bioklimatski stres in povzročajo porast umrljivosti in hospitalizacij zaradi bolezni, povezanih z vročino ali mrazom. Vendar je razumevanje teh povezav oteženo predvsem zaradi pomanjkanja kakovostnih, dostopnih in standardiziranih zdravstvenih podatkov v regiji.
Težave z dostopom do zdravstvenih podatkov
Raziskovalna skupina je opozorila na izrazite raziskovalne vrzeli. V državah Bližnjega vzhoda in Severne Afrike (MENA) primanjkuje sistematično zbranih zdravstvenih podatkov, obstoječi nizi pa so razdrobljeni, neskladni in pogosto brez dolgotrajne časovne kontinuitete.
Tudi v Evropi, kjer so zdravstveni informacijski sistemi naprednejši, raziskovalci naletijo na omejitve. Evropska zbirka Eurostat sicer zagotavlja osnovne podatke o umrljivosti, a zgolj za vse vzroke skupaj in le na dvo- ali tedenski ravni, kar močno otežuje podrobnejšo analizo vpliva ekstremnih vremenskih dogodkov. Dostop do bolj podrobnih podatkov je pogosto možen le prek nacionalnih organov, kjer pa je dostopnost neenotna.
Razvoj statističnih modelov za analizo vplivov toplote na zdravje
Zaradi teh izzivov je ekipa razvila napredne statistične modele, ki omogočajo analizo kompleksnih, nelinearnih odnosov med temperaturami in zdravstvenimi izidi. Uporabljajo tako imenovane distribuirane zamaknjene nelinearne modele (Distributed Lag Nonlinear Models – DLNM), ki so implementirani kot penalizirani generalizirani aditivni modeli (Generalized Additive Models, GAM).
Ti modeli omogočajo, da raziskovalci ne preučujejo le trenutnega vpliva temperature, ampak tudi zamike učinkov – torej, kako vročinski val danes vpliva na umrljivost čez nekaj dni. Poleg tega modeli učinkovito zajamejo nelinearne odnose in s tem omogočajo robustnejšo interpretacijo brez subjektivnega izbiranja parametrov, kot so stopnje polinomov.
Metodološke prednosti in preverjanje modelov
Prednost uporabljenega pristopa je v tem, da z gladkimi funkcijami (smoothing splines) omogoča prožno modeliranje, zmanjšuje pristranskost in preprečuje prekomerno prileganje (overfitting). Raziskovalna skupina lahko z modelnimi preverjanji natančno oceni, ali statistični model ustrezno zajema vzorce in ni občutljiv na šum ali izjemne vrednosti.
Metodologija, ki jo je razvila njihova skupina, je bila predstavljena tudi v nedavno objavljenem učnem članku, v katerem so pojasnjeni koraki uporabe distribucijskih zamaknjenih modelov za podatke o številu primerov (angl. count data), s poudarkom na orodjih v okolju R in paketu MGCV.
Empirične študije: vročinski in hladni ekstremi na Cipru
Ena izmed ključnih aplikacij tega pristopa se nanaša na Ciper, kjer so analizirali dnevne podatke o umrljivosti zaradi srčno-žilnih in dihalnih bolezni v obdobju 2004–2019. Cilj je bil ugotoviti, kako se tveganje za smrt spreminja med običajnimi dnevi in ekstremnimi vročinskimi ali hladnimi obdobji.
Rezultati so pokazali, da se povečano tveganje za umrljivost v toplem delu leta pojavlja pri temperaturah nad 30 °C, še posebej v prvih štirih dneh po vročinskem valu. V hladni sezoni pa se tveganje povečuje pri zelo nizkih temperaturah, pri čemer so učinki dalj časa trajajoči – do deset dni po hladnem valu.
Kvantifikacija zdravstvenega bremena – delež pripisljive umrljivosti
Ena od pomembnih metrik, ki jo uporabljajo, je delež pripisljive umrljivosti (Attributable Fraction) – delež smrti, ki jih lahko neposredno povežemo z neoptimalnimi temperaturami.
Analiza je pokazala, da so hladni valovi odgovorni za kar do 50 % vseh smrti, povezanih s srčno-žilnimi in dihalnimi boleznimi, medtem ko vročinski valovi prispevajo okoli 19 %. Vendar pa je stopnja spremembe pri ekstremih izrazitejša: tveganje za smrt je bilo petkrat večje med vročinskimi valovi in skoraj dvojno večje med hladnimi valovi v primerjavi z običajnimi dnevi.
Študija je vključevala tudi analizo hospitalizacij, ki potrjuje podobne vzorce – ekstremne temperature, tako visoke kot nizke, pomenijo resno grožnjo za javno zdravje, tudi v podnebjih, kjer bi pričakovali, da bodo visoke temperature največja težava.
Sinergijski vplivi temperature in vlage
Raziskovalna skupina je v nadaljevanju pripravila še eno študijo (trenutno v recenziji), v kateri so želeli kvantificirati skupni učinek temperature in vlažnosti na smrtnost. Tudi tu so uporabili podatke za Ciper za obdobje 2004–2019, osredotočili pa so se na toplo sezono (april–oktober).
Podatke so razdelili na obalna in celinska območja. Rezultati so pokazali, da se v obalnih mestih smrtnost močno poveča, kadar se visoka temperatura (> 30 °C) združi z visoko vodno paro – torej med vročimi in vlažnimi dnevi, predvsem v prvih petih dneh po dogodku. Nasprotno pa so nizke temperature in nizka vlaga v hladnih obdobjih povzročale povečano smrtnost z daljšim časovnim zamikom (5–10 dni).
V celinskem delu otoka, kjer prevladuje suho podnebje in višje temperature, je bil vpliv nekoliko drugačen – tam se je smrtnost povečala predvsem ob zelo vročih in suhih dneh, kar kaže na različne lokalne vzorce tveganja znotraj iste države.
Možnosti uporabe in prihodnje usmeritve
Predavateljica je zaključila z ugotovitvijo, da je razviti statistični model zelo prilagodljiv – možno ga je uporabiti v različnih geografskih okoljih, bodisi za en sam stresor (npr. temperaturo) bodisi za več hkratnih dejavnikov, kot so vlaga, onesnaženost zraka ali vetrovni pogoji, v okviru hierarhičnih modelov.
Skupina načrtuje širitev raziskav na evropsko raven, kjer bodo s pomočjo odprtih podatkovnih zbirk (Eurostat) preizkusili uporabnost modela v širšem kontekstu in preverili, ali se podobni vzorci pojavljajo tudi v drugih sredozemskih državah.
Zaključek
Predavanje je ponudilo poglobljen vpogled v to, kako lahko napredne biometeorološke metode prispevajo k boljšemu razumevanju vpliva podnebnih sprememb na zdravje ljudi.
Čeprav so tovrstne analize zahtevne in podatkovno omejene, rezultati jasno kažejo, da so vročinski in hladni ekstremi že danes pomemben javni zdravstveni problem v Sredozemlju.
Razviti modeli pa predstavljajo pomembno orodje za ocenjevanje tveganj, načrtovanje prilagoditvenih ukrepov in oblikovanje podnebno odpornih zdravstvenih politik v prihodnosti.
Vladimir Koči
Izzivi FAIR in odprtih podatkov v človeški biometeorologiji in okoljski epidemiologiji
Povzetek predavanja: FAIR podatki in pomen metapodatkov za raziskovalno skupnost
Povzetek predavanja: FAIR podatki in pomen metapodatkov za raziskovalno skupnost
Predavatelj, mladi raziskovalec s področja biomedicinskih in epidemioloških podatkov, je na konferenci predstavil pomembno temo, ki nadgrajuje koncept odprtih podatkov (open access data) in se osredotoča na FAIR podatke – podatke, ki so najdenljivi (Findable), dostopni (Accessible), interoperabilni (Interoperable) in ponovno uporabni (Reusable). Njegovo predavanje je bilo zasnovano kot nadaljevanje predhodnih razprav o odprtih podatkih, hkrati pa je izpostavilo ključne izzive in rešitve pri delu z obsežnimi, heterogenimi in pogosto občutljivimi podatkovnimi nabori.
Od odprtih do FAIR podatkov
Predavatelj je pojasnil, da FAIR podatki niso nujno brezplačni ali odprti, temveč je njihova vrednost v načinu organizacije, dokumentacije in dostopnosti. V znanstvenih raziskavah se pogosto pojavlja problem, da raziskovalci vedo, katere podatke potrebujejo, vendar ne vedo, ali obstajajo ali kje so dosegljivi. FAIR pristop rešuje ta problem z uvedbo standardizirane kulture ustvarjanja podatkov, ki omogoča iskanje in uporabo tako ljudem kot računalniškim sistemom.
FAIR podatki morajo biti dostopni v standardizirani obliki, prevedeni v jezik, ki omogoča razumevanje širši raziskovalni javnosti, in povezani z jasno določenimi licencami, ki zagotavljajo skladnost z zakonskimi okviri (npr. EU zakonodajo). To je še posebej pomembno pri občutljivih podatkih, kot so biomedicinski ali epidemiološki, kjer neposreden dostop do celotnega nabora podatkov ni dovoljen.
Pomen metapodatkov
Ključni del FAIR koncepta predstavljajo metapodatki, ki opisujejo posamezni podatkovni nabor. Predavatelj je poudaril, da metapodatki omogočajo:
· identifikacijo podatkov z DOI ali drugimi trajnimi identifikatorji,
· razumevanje strukture in vsebine podatkov,
· dostopnost informacij o avtorjih, virih, obdobju zbiranja in metodah zbiranja,
· povezljivost s sorodnimi podatkovnimi nabori,
· spremljanje kakovosti in statističnih metod, uporabljenih pri obdelavi podatkov,
· zagotavljanje skladnosti z zakonodajo in licencami.
Tako je mogoče podatke, tudi če so zaprti ali občutljivi, pripravljeni za ponovno uporabo in sodelovanje med raziskovalci, brez kršenja varstva osebnih podatkov ali pravnih omejitev.
Praktični primer
Predavatelj je predstavil konkreten primer metapodatkovnega nabora, ki ga je pripravil za raziskavo o bolezni zaradi delovne odsotnosti in vplivu meteoroloških ter onesnaževalnih spremenljivk v Novi Sadu, Srbija. Nabor podatkov je zbral iz poročil lokalnih zdravnikov in je bil pseudonimiziran, kar pomeni, da ni vseboval osebnih podatkov, hkrati pa je omogočal analizo glede na spol, starost in vrsto poškodbe ali bolezni.
Metapodatkovni dokument je vseboval:
· trajni identifikator in kontaktne podatke,
· opis obdobja zbiranja in geografske lokacije,
· informacije o uporabljenih metodah statistične obdelave,
· povezave do sorodnih podatkovnih naborov,
· licenčne pogoje in pravni okvir uporabe podatkov.
Predavatelj je poudaril, da priprava metapodatkovnega nabora traja le 10–15 minut, če so podatki že organizirani in obdelani, a je učinek na raziskovalno skupnost velik. Takšne prakse omogočajo sodelovanje med raziskovalci, še posebej v regijah z omejenim dostopom do podatkov, kot so nekatera področja Balkana ali Sredozemlja.
Izpostavljeni izzivi in prednosti
Predavatelj je izpostavil, da so biomedicinski podatki pogosto bolj neurejeni kot podatki s področja klimatologije, kjer obstajajo standardi Svetovne meteorološke organizacije. Biomedicinski podatki se razlikujejo med institucijami, pogosto so zaprti in težko dostopni, kar otežuje njihovo interoperabilnost. FAIR metapodatki predstavljajo rešitev, saj omogočajo, da podatke najdemo, razumemo in uporabimo za raziskave, ne da bi neposredno posegali v občutljive informacije.
Zaključek
Predavanje je jasno pokazalo, da FAIR podatki in metapodatki niso zgolj tehnična zahteva, temveč kultura ustvarjanja podatkov, ki omogoča boljše sodelovanje, transparentnost in ponovljivost raziskav. S tem pristopom lahko raziskovalci po vsem svetu, tudi iz regij z omejenim dostopom do podatkov, lažje sodelujejo in nadgrajujejo znanje, hkrati pa ostajajo skladni z zakonodajo in etičnimi standardi. Predavatelj je predstavil praktičen primer, ki ilustrira, kako lahko že preprost metapodatkovni dokument močno poveča uporabnost in dostopnost zaprtih podatkovnih nizov.
Predavanje je tako ponudilo temeljito razlago FAIR koncepta, praktične smernice za njegovo implementacijo ter motivacijo za širšo uporabo tega pristopa v znanstveni skupnosti, še posebej pri občutljivih in heterogenih podatkih.
Pninit Cohen
Toplotna zaznava iz različnih perspektiv: Primerjava med TSV, PET in mPET
Povzetek predavanja: Primerjava indeksov PET in MPT pri zaznavi toplotnega udobja pešcev med hojo
Povzetek predavanja: Primerjava indeksov PET in MPT pri zaznavi toplotnega udobja pešcev med hojo
Predavateljica je predstavila raziskavo, katere cilj je bil razumevanje zaznave toplotnega udobja pešcev v gibanju in primerjava med indeksi PET (Physiologically Equivalent Temperature) in MPT (Modified Physiologically Equivalent Temperature) glede na subjektivne ocene toplotne senzacije (TSV – Thermal Sensation Vote). Predavanje je izhajalo iz opažanja, da večina obstoječih študij obravnava toplotno udobje predvsem v statičnem kontekstu, kjer so meritve opravljene na fiksnih lokacijah, kot so parki ali urbanistični prostori, in zajemajo le trenutne pogoje mikroklime. Takšni pristopi omogočajo vpogled v to, kako lokalno okolje vpliva na zaznavo toplotnega udobja, vendar ne upoštevajo dinamičnega gibanja pešcev in sprememb mikroklimatskih pogojev med hojo po urbanem prostoru.
Za reševanje teh omejitev so raziskovalci, kot sta Basil in Nicolopu (2020), uvedli metodo dinamičnih toplotnih sprehodov (thermal walks), ki omogoča zajemanje trenutnih sprememb v termičnem okolju med hojo in s tem bolj realistično oceno dejanske izpostavljenosti pešcev. Večina dosedanjih raziskav uporablja indekse PET in UTCI, medtem ko je MPT še relativno nova metoda, ki omogoča natančnejše upoštevanje dinamičnih dejavnikov, kot so spremembe oblačenja in aktivnosti, še posebej v vročih, vlažnih ali prehodnih klimatskih pogojih.
Predavateljica je izpostavila razlike med PET in MPT:
· PET je bil uveden leta 1999 in omogoča primerjave med različnimi mesti in klimami, vendar poenostavlja vpliv oblačil in aktivnosti, kar lahko vodi do manj natančnih ocen v ekstremnih pogojih.
· MPT, uveden leta 2018, vključuje dinamiko oblačil in aktivnosti, kar ga približa dejanskim subjektivnim ocenam TSV, še posebej v vročih in vlažnih urbanih okoljih. Glavna omejitev MPT je njegova večja kompleksnost in omejena uporaba v praksi.
Metodologija raziskave
Raziskava je bila izvedena v Tel Avivu, Izrael, ki ima sredozemsko podnebje. Uporabljene so bile tri vrste urbanih ulic: dve komercialni ulici, dve stranski ulici in dve aveniji. Podatki so bili zbrani z dveh metod:
1. Fiksne merilne postaje, ki so kontinuirano beležile mikroklimatske parametre, kot so temperatura zraka, vlaga in hitrost vetra.
2. Dinamični termalni sprehodi, kjer so skupine šestih do desetih študentov prehodile vnaprej določene poti, ob tem pa so izpolnjevale vprašalnike za subjektivno oceno toplotne senzacije (TSV).
Vsaka pot je imela štiri kontrolne točke, kjer so bile meritve opravljene, kar je omogočilo povezovanje subjektivnih ocen pešcev s spremenljivkami mikroklime in indeksoma PET in MPT. Skupno je bilo zbranih 4.440 subjektivnih glasov (TSV).
Rezultati in ugotovitve
Rezultati so pokazali, da MPT bolje odraža subjektivne občutke toplotnega udobja med gibanjem pešcev v urbanem okolju. Glavne ugotovitve so bile:
· MPT je imel višje vrednosti R², kar pomeni, da bolje pojasnjuje variacije TSV med različnimi pogoji.
· Nakloni regresijskih krivulj za MPT so bili strmejši kot za PET, kar kaže na večjo občutljivost MPT na subjektivne odzive pešcev.
· PET je pogosto podcenjeval vpliv metabolizma in kumulativne izpostavljenosti med hojo, kar pomeni, da ni tako dobro zajel dejanskih izkušenj pešcev v realnem času.
Dinamične meritve so razkrile tudi, kako mikroklimatske razlike med ulicami, avenijami in senčenimi območji vplivajo na zaznavo udobja, kar statični pristop ne bi omogočil.
Zaključek
Predavateljica je sklenila, da MPT prekaša PET pri zajemanju realne izkušnje pešcev v gibanju. MPT se bolje ujema s subjektivnimi zaznavami TSV in je bolj primeren za dinamične študije toplotnega udobja v kompleksnih urbanih okoljih. Uporaba MPT omogoča raziskovalcem in urbanistom, da pridobijo natančnejše podatke o dejanski toplotni izpostavljenosti pešcev, kar je ključnega pomena za načrtovanje mest, ki so prijazna do ljudi in odpornija na ekstremne toplotne pogoje.
Filip Bukowski
Obrazi vremenske komunikacije – kaj pravijo meteorološke službe in zakaj
Predavatelj je udeležence popeljal v svet komunikacije vremenskih opozoril in vplivov ekstremnega vremena na javnost, s poudarkom na svoji vlogi kot uradnik za vremensko komunikacijo, osredotočen na vplive, ne kot meteorolog. Začel je z opisom osnovnega dela meteorološke službe, ki vključuje dnevno pripravo napovedi, opozoril in vremenskih opazovanj, pri čemer je poudaril, da vsi ti elementi skupaj tvorijo sporočilo, ki ga meteorologi posredujejo javnosti. Hkrati pa se ta sporočila opirajo na kombinacijo modeliranja in strokovnega presojanja meteorologov, kar omogoča konstrukcijo napovedi, ki naj bi bila razumljiva širši javnosti.
Predavatelj je izpostavil ključen problem: neskladje med strokovnimi izrazi in razumevanjem javnosti. Meteorologi pogosto uporabljajo terminologijo, ki je intuitivna za strokovnjake – na primer izraze, kot so “blustery winds” ali “transient showers” – vendar pa ti izrazi morda niso jasni ali neposredno razumljivi povprečnemu državljanu. Poleg tega meteorološke službe pogosto predvidevajo, da javnost razume sporočilo, se zanima za vreme in zna ustrezno ukrepati. V praksi pa to ni vedno tako; ljudje se vremenskim opozorilom pogosto le delno odzivajo ali jih celo ignorirajo.
Predavatelj je predstavil več vprašanih vprašanj, ki ilustrirajo, kako ljudje dejansko uporabljajo vremenske napovedi: prvo vprašanje je obravnavalo kontekst, v katerem ljudje preverjajo vremensko napoved. Ugotovljeno je bilo, da je glavni razlog za preverjanje napovedi načrtovanje dejavnosti na prostem, kot so sprehodi, tek, kolesarjenje ali obisk trgovine. Pri kmetijskih aktivnostih pa so zanimanje usmerjeni bolj na mesečne ali sezonske napovedi, medtem ko letne napovedi zanima le peščico ljudi.
Drugo vprašanje je izpostavilo razliko med preverjanjem napovedi, neposredno opazovanjem vremena in dejanskimi ukrepi. Raziskava je pokazala, da čeprav 60 % ljudi preverja vremensko napoved vsak dan, kar 80 % opazuje vreme neposredno. Preverjanje napovedi torej ne pomeni nujno, da ljudje sprejemajo ukrepe. V praksi je bilo ugotovljeno, da le približno 15–16 % ljudi spremeni svoje načrte glede na napoved, kar kaže na velik razkorak med zaznavanjem tveganja in dejanskim ukrepanjem.
Predavatelj je opozoril tudi na pomembnost upravljanja kognitivne obremenitve javnosti med ekstremnim vremenom. Idealno vremensko sporočilo ne vsebuje le informacij o nevarnosti, temveč tudi o ranljivosti ljudi, možnih vplivih in konkretnih ukrepih, ki jih lahko sprejmejo za zaščito. To pripomore k temu, da javnost ne rabi sama sklepati in napovedovati posledic, temveč dobi jasna in uporabna navodila.
Za učinkovito komunikacijo vremenskih opozoril predavatelj navaja sedem ključnih značilnosti informacij:
1. Dostopnost – informacije morajo biti dosegljive vsem, prek aplikacij, televizije ali drugih kanalov.
2. Vključenost – upoštevanje oseb z omejenimi čutili ali digitalno nepismenostjo.
3. Vizualna predstavljivost – ikone in zemljevidi morajo biti jasni in informativni.
4. Preprostost – sporočilo naj bo kratko, osredotočeno in enostavno za razumevanje.
5. Kognitivna jasnost – zmanjšanje razkoraka med zaznano nevarnostjo in razumljenim ukrepom.
6. Povezanost z učinki – informacije morajo biti relevantne za možne vplive na posameznika (npr. poplave, poškodbe).
7. Ukrepanje – jasna navodila, kaj storiti v določenih situacijah.
Predavatelj je opozoril tudi na vlogo uradnih in zasebnih distributerjev informacij, pri čemer je izpostavil problem ažurnosti in zanesljivosti opozoril, ki jih prejemamo prek aplikacij ali spletnih platform. Poudaril je potrebo po “eno glasovni” strategiji, kjer so sporočila konsistentna in zanesljiva.
Predavanje se je zaključilo s filozofsko miseljo, ki jo je predavatelj citiral od psihologa Daniela Kanamana: “Zaupanje ljudi v njihova prepričanja ni merilo kakovosti dokazov, temveč koherenco zgodbe, ki si jo je um uspel sestaviti.” To ponazarja, da tudi najbolj natančni podatki nimajo učinka, če jih javnost ne dojame kot del smiselne zgodbe, ki vpliva na njeno vedenje. Predavatelj je poudaril, da je pravilna zgodba ključen most med meteorološkimi podatki in dejanskim odzivom ljudi, kar je srž njegovega dela in povezave z psihometrologijo, kot novim interdisciplinarnim pristopom k razumevanju odziva javnosti na vreme.
Federica Flapp
Signali iz podnebja - revija
Predavateljica je udeležence seznanila z vsebino in cilji revije “Signals from the Climate through Julia”, publikacije, ki prinaša informacije o podnebnih spremembah z lokalnega vidika, hkrati pa se dotika tudi vplivov teh sprememb in ukrepov za prilagajanje ter blaženje podnebnih sprememb. Za razliko od strokovnih poročil, ki pogosto ciljajo zgolj na raziskovalce ali strokovno javnost, je revija zasnovana kot popularnoznanstvena publikacija, namenjena širši javnosti – ljudem, ki jih tematika vsaj nekoliko zanima in jo lahko preberejo v prostem času.
Opisala je geografski in družbeni kontekst regije Friuli Venezia Giulia, ki leži v severovzhodni Italiji, ob meji s Slovenijo in Avstrijo. Regija je majhna, a zelo raznolika, saj se nahaja med dvema območjema, ki sta še posebej občutljiva na podnebne spremembe – Alpami in Sredozemljem. Zaradi te lege je tukaj visoka raznolikost klimatskih razmer, ekosistemov, človeških dejavnosti in kulturnih vplivov. Poleg tega regija izstopa po gosti koncentraciji znanstvenih institucij, ki lahko podpirajo regionalno načrtovanje ukrepov za prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb.
Zaradi teh razlogov je regionalna uprava leta 2022 ustanovila delovno skupino KLMA Friuli, ki združuje regionalno upravo, regionalno agencijo za varstvo okolja in šest znanstvenih ter raziskovalnih institucij. Ena glavnih nalog skupine je spodbujanje podnebne pismenosti med prebivalci regije, kar pomeni ozaveščanje in razumevanje podnebnih sprememb ter vplivov na vsakdanje življenje.
Delovna skupina je izvedla brainstorming sejo, kjer so analizirali, kako naj učinkovito dosežejo ta cilj. Ugotovili so, da obstaja veliko strokovnega znanja o podnebnih spremembah, ki ga je mogoče prenesti v razumljivo, zanimivo in privlačno obliko za širšo javnost. Tako se je porodila ideja o reviji, ki ima značilnosti popularnoznanstvene publikacije: ni namenjena izključno profesionalnim bralcem ali študentom, temveč vsakomur, ki ga tematika zanima.
Revija je omogočena z prispevki desetine avtorjev, ki prihajajo iz različnih disciplin, kar omogoča vsako leto novo tematiko. Predavatelj je kot primer navedel izbor tem iz izdaje 2024, ki vključujejo vsebine povezane z zdravjem in dobrobitjo ljudi, pa tudi teme iz najnovejše izdaje, ki je bila pravkar objavljena. Vse teme so organizirane v tematske sklope, kar bralcem pomaga pri orientaciji med informacijami in omogoča, da se osredotočijo na področja, ki jih najbolj zanimajo.
Predavateljica je izpostavila dve tematski sekciji, ki obravnavata zdravje in dobrobit ljudi v povezavi z vremenom in podnebnimi spremembami. Ena od teh sekcij se osredotoča na vreme in podnebje, kjer so bile v pretekli izdaji predstavljene različne vsebine, med drugim interaktivni portali, ki so jih vzpostavili v sodelovanju z okoljsko agencijo sosednje regije Veneto. Ti portali omogočajo prebivalcem sledenje vremenskim in podnebnim kazalcem ter razumevanje lokalnih učinkov podnebnih sprememb, kar neposredno prispeva k boljšemu zavedanju in krepitvi podnebne pismenosti.
Revija tako deluje kot most med znanostjo in javnostjo, saj znanstvene informacije o podnebnih spremembah, njihovih vplivih ter možnostih prilagajanja in mitigacije, prevaja v obliko, ki je dostopna, privlačna in uporabna. Namenjena je spodbujanju aktivnega razumevanja in ozaveščanja, saj le tako prebivalci lahko sprejemajo premišljene odločitve in ukrepe glede svojega vsakodnevnega življenja, okolja in prilagajanja na spremembe podnebja.
Andrea Novaro
Razumevanje učinkov podnebnih sprememb na zdravje: dolgoročna in kontekstualna perspektiva
Predavatelj, Andrea Novaro, doktorski študent na Univerzi v Torinu, je udeležence uvodoma seznanil s širšo tematiko zdravstvenih učinkov podnebnih sprememb, s posebnim poudarkom na ekstremnih vremenskih pojavih in pomenu njihovega dolgoročnega spremljanja. Njegova predstavitev je bila namenjena širšemu razumevanju, medtem ko bo naslednji dan podrobneje predstavil svojo raziskavo o vplivu kumulativne izpostavljenosti ekstremnim vremenskim dogodkom na dihalni sistem otrok. Andrea Novaro je opozoril, da nekateri predstavljeni rezultati še veljajo za delovno gradivo, ki je predmet nadaljnjih raziskav, zato se lahko končni izsledki v prihodnosti spremenijo.
Začel je s preprosto definicijo ekstremnih dogodkov, kot je vročina, ki jo opredeljuje kot maksimalno temperaturo nad 30 °C. S primerom mesta Torino je prikazal generacijski trend izpostavljenosti, pri čemer so bili upoštevani posamezniki, rojeni v različnih desetletjih (1970, 1980, 1990 in 2000). Rezultati jasno kažejo drastičen porast izpostavljenosti ekstremni vročini, kar potrjuje širše opažene trende globalnega segrevanja. Ta porast odpira ključno vprašanje: kako raziskovati učinke teh dogodkov skozi čas?
Andrea Novaro je predstavil dve glavni metodi proučevanja učinkov ekstremnih dogodkov: kratkoročno in dolgoročno.
Kratkoročne študije analizirajo neposredne posledice, ki se pojavijo takoj po dogodku ali v naslednjih dneh. Primeri vključujejo vpliv vročinskih valov na umrljivost, nevihte na porabo zdravil za astmo ali vpliv ekstremne vročine na hospitalizacije.
Dolgoročne študije pa se osredotočajo na trajne posledice in kronične učinke, ki se oblikujejo skozi čas. Namesto osredotočanja na trenutni "vrh tveganja" po posameznem dogodku, dolgoročni pristop predpostavlja trajno zvišanje osnovne ravni tveganja po vsakem ekstremnem dogodku.
Za preučevanje teh kroničnih učinkov so potrebna ustrezna orodja, pri čemer je ključna longitudinalna zasnova študij, ki spremlja iste ljudi skozi čas, beleži izpostavljenost in zdravstvene izide ter upošteva osebne značilnosti posameznika. Ena izmed najbolj pogostih oblik teh študij je kohortna študija.
Kot primer je predstavil del svoje raziskave, ki bo podrobneje predstavljena naslednji dan. Študija analizira vpliv izpostavljenosti ekstremnim vremenskim dogodkom v prvih šestih letih otrokovega življenja na zdravje dihal pri starosti sedmih let. V raziskavo je bilo vključenih več kot 7.000 otrok, rojenih med letoma 2005 in 2016 po vsej Italiji. Pri starosti sedmih let je bila pri več kot 4.000 otrok zabeležena prevalenca piskanja v prsih (wheezing) 5,6 %.
Raziskava je potekala v štirih korakih:
1. Ustvarjanje individualnih klimatskih serij na osnovi naslovov prebivališča otrok, spremljanje skozi čas in uporaba klimatskih baz podatkov (npr. ERA5-Land).
2. Povzemanje klimatskih serij z uporabo indeksov, kot je število dni s temperaturo nad 35 °C.
3. Statistična analiza, ki ocenjuje učinek izpostavljenosti na zdravje, pri čemer so rezultati pokazali, da 10 dodatnih dni z ekstremno vročino poveča tveganje za piskanje v prsih za 12 %.
4. Interpretacija rezultatov v kontekstu biologije, ki nakazuje, da izpostavljenost vročini povečuje vnetja, oksidativni stres in spreminja imunski odziv, kar je skladno z ugotovitvami kratkoročnih študij.
Skozi longitudinalne podatke se odpira možnost globljega razumevanja vpliva izpostavljenosti skozi celotno življenje. Andreanovaro je predstavil hipotezo življenjske poti (life course hypothesis), ki ponuja dva pristopa:
Model akumulacije, kjer vsaka izpostavljenost enako prispeva k tveganju, ne glede na življenjsko obdobje.
Model kritičnih ali občutljivih obdobij, kjer učinki izpostavljenosti variirajo glede na čas v življenju – npr. izpostavljenost v zgodnjem otroštvu je lahko bolj škodljiva kot v adolescenci.
Nadalje je predavatelj predstavil možnost analize razmerja doze in intenzivnosti, kjer je doba izpostavljenosti (dose) število dni z ekstremno vročino, intenzivnost (intensity) pa temperatura posameznega dne. Rezultati preliminarnih analiz kažejo, da so učinki najmočnejši v zgodnjih letih življenja, nato pa se zmanjšujejo.
Poudaril je tudi, da izpostavljenost ne vpliva enako na vse – sociokontekstualni dejavniki, kot so ekonomski status, dostop do zdravstvenega varstva, spol in sposobnost obvladovanja stresa, močno oblikujejo zdravstvene izide. Poleg tega izpostavljenost ne nastopa izolirano, saj ljudje hkrati doživljajo več stresorjev, kot so prah, vlaga in onesnažen zrak, ki lahko ob ekstremni vročini še dodatno povečajo negativne učinke na zdravje.
Zaključek predavanja je bil jasen: zdravstvena tveganja ekstremnih dogodkov lahko trajajo dlje kot sam dogodek, longitudinalne študije omogočajo razumevanje teh trajnih učinkov, preučevanje izpostavljenosti skozi čas je ključno za izbiro ustreznih modelov, osebni in kontekstualni dejavniki pa so bistveni za oceno zdravstvenih izidov. Andreanovaro je ob koncu izrazil hvaležnost soavtorjem raziskave in Trump Foundation za podporo mladim znanstvenikom.
Urška Razboršek
Pelodni informacijski servis v Sloveniji
Predavateljica Urška Razboršek iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano v Ljubljani je udeležence seznanila s sistemom obveščanja o pelodih v Sloveniji in z delovanjem enote za aerobiologijo, ki jo vodi skupaj s sodelavkama Andreo Kofuliger in Ano Simchic. Predstavitev se je osredotočila na pomen pravočasnih informacij o pelodih za lažje obvladovanje alergij, pa tudi na dolgoročne trende in vplive podnebnih sprememb na pelod in njegovo sezonsko dinamiko.
Uvodoma je pojasnila, da je aerobiologija veda o zračnih delcih biološkega izvora, ki se pasivno prenašajo v zraku. Mednje sodijo tudi pollen oziroma pelodi, ki se gibljejo v velikostnem razponu od 10 do 200 mikrometrov in predstavljajo pomemben vir alergenov, predvsem pri rastlinah, ki se oprašujejo z vetrom. Predstavila je tudi najpogostejše alergene pelode v Sloveniji, od leske, ki začne sezono januarja, pa vse do peloda ambrozije, ki traja do začetka oktobra.
Izpostavila je, da pri občutljivih posameznikih inhalacija pelodnih alergenov lahko sproži alergijske reakcije, najpogosteje v nosu (alergični rinitis) in očeh (konjunktivitis). Nastanek bolezni je odvisen od trajanja izpostavljenosti, intenzivnosti pelodov in alergijske moči posameznega peloda. Poudarila je sezonski značaj pelodnih alergij, ki se pojavljajo v točno določenih obdobjih leta. V Evropi je prevalenca pelodnih alergij ocenjena na približno 40 %, pri čemer je v Sloveniji zaradi raznolike geografske lege prisotna kombinacija sredozemskih in srednjeevropskih alergenih rastlin. Najpogostejši alergeni v Sloveniji so pelodi breze, trav in oljk.
Predavateljica je opozorila tudi na vplive podnebnih sprememb, ki lahko spremenijo sezono pelodov, podaljšajo trajanje cvetenja, spremenijo alergenost in koncentracijo pelodov, ter premikajo geografsko in altitudno razporeditev pelodov. Zaradi tega je pravočasno in natančno obveščanje ključnega pomena za preprečevanje alergijskih reakcij, prilagajanje dnevnih aktivnosti in ustrezno uporabo zdravil.
Sistem spremljanja pelodov v Sloveniji deluje že 30 let. Analize potekajo po Hirstovi volumetrični metodi, merilne postaje pa so nameščene na strehah višjih stavb v Ljubljani, Mariboru, Lendavi in Iseli, kar zagotavlja reprezentativne rezultate. Analize pelodov potekajo ročno pod svetlobnim mikroskopom pri 400-kratni povečavi, na podlagi morfoloških značilnosti pelodnih zrn. Rezultati se beležijo kot dnevne povprečne koncentracije pelodov na kubični meter zraka in so shranjeni tako v notranji bazi kot v Evropski aerobiološki bazi (EAN). Kakovost meritev zagotavljajo usposobljeni analitiki, medlaboratorijske primerjave in validacija metod.
Glavni del predstavitve je bil posvečen slovenskemu informacijskemu sistemu za pelode, ki podatke javnosti posreduje na več načinov. Dnevne meritve so objavljene na uradni spletni strani, kjer barvni semafor prikazuje nizko, srednjo ali visoko koncentracijo pelodov. Mesečna poročila so objavljena v sodelovanju s Slovensko agencijo za okolje v mesečniku Nacional Kolia. Med vrhunci pelodnih sezon se poveča povpraševanje po informacijah, zato sistem podpira medijsko komunikacijo z objavami v časopisih, revijah in televiziji, ter organizacijo regionalnih delavnic v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, kjer osveščajo javnost in strokovnjake o pomenu spremljanja pelodov.
Posebno pozornost je predavateljica namenila napovedim pelodov, ki temeljijo na dnevnih meritvah, meteoroloških podatkih, fotogeografskih podatkih in strokovni interpretaciji. Napovedi služijo kot smernica za preprečevanje alergij in so objavljene na uradni spletni strani laboratorija, vključno z angleško različico. Za tiste, ki potujejo ali želijo spremljati stanje pelodov po Evropi, so na voljo tudi evropske napovedi preko portala ZAM.
Sistemi obveščanja vključujejo tudi brošuro “Kaioco – What is in the Air”, ki vsebuje grafične koledarje pelodov za vsako merilno postajo, kar uporabnikom omogoča lažje razumevanje sezonskih pojavov. Novi dodatek je brezplačna SMS storitev, ki uporabnikom dvakrat tedensko pošilja napovedi in povezavo na podrobnejše informacije na spletni strani. Ta storitev omogoča hitrejši dostop do informacij za uporabnike in hkrati posredno povratno informacijo za izvajalce glede pojavnosti alergij.
Predstavitev je pokazala tudi rezultate kratke študije, ki je potrdila korespondenco med številom novih uporabnikov SMS storitve in potekom pelodnih sezon. Med januarjem 2024 in junijem 2025 je bilo registriranih več kot 2.100 uporabnikov. Največ novih registracij je bilo opaženih v januarju in aprilu, kar sovpada s cvetenjem rastlin iz reda Fagales (leska, jelša, breza, hrast), ki so glavni povzročitelji pomladnih alergij. Manjši vrhovi so bili opaženi v maju (trave, oljka) in avgustu (ambrozija, morski pelod).
Analiza obiska spletne strani je pokazala, da so vrhovi obiskov sovpadali s pelodnimi sezonami, kar potrjuje sezonski značaj interesa javnosti. SMS sporočila so se izkazala kot učinkovito orodje za sprožitev takojšnje interakcije uporabnikov s spletno stranjo.
Kot prihodnji korak je izpostavila avtomatizirano spremljanje pelodov v realnem času, kar bo izboljšalo natančnost napovedi. Prvi korak v tej smeri je bil pridružitev programu OMTNET, ki širi mrežo avtomatskega spremljanja pelodov po Evropi.
Predavateljica je zaključila s ključnimi sporočili: med pelodnimi sezonami je bila informacija o pelodih najbolj iskana, SMS sporočila so povečala interakcijo, kar potrjuje potrebo po pravočasnih in zanesljivih informacijah o pelodih. Poudaril je tudi koncept ekspozoma, ki zajema vse okoljske dejavnike, s katerimi smo izpostavljeni skozi življenje, in kako ti vplivajo na zdravje, pri čemer imajo pelodi pomembno vlogo pri respiratornih alergijah.
Za zaključek je predstavila mikroskopsko sliko pelodnega zrna, ki ga je poimenoval “happy poppler”, čeprav v resnici pelod običajno ni tako vesel, a slika je prikazala nekaj dodatnega materiala na površini, ki je ustvaril zabaven učinek.
Ana Benedičič
Temna stran sonca: kožni rak
Predavateljica, dermatologinja iz Splošne bolnišnice, je udeležence popeljala skozi kompleksno, a zelo aktualno tematiko kožnega raka in vpliva UV-sevanja na njegovo pojavnost, s posebnim poudarkom na možnostih preventive. Poudarila je, da je kljub naporom na področju ozaveščanja in preprečevanja pojavnost kožnega raka v Sloveniji še vedno visoka, predvsem zaradi težav pri doseganju učinkovite preventive, ki je v dermatologiji izjemno zahtevna.
Za začetek je razložila osnovno delitev kožnih rakov. Mednje spadajo melanom, ki izhaja iz pigmentnih celic kože in je odgovoren za največjo smrtnost med kožnimi raki, ter ne-melanomski kožni raki, ki vključujejo bazalnocelični karcinom (iz bazalnih epitelijskih celic) in ploskocelični karcinom (iz bolj razvitih keratinocitov). Ne-melanomski kožni raki sicer redko metastazirajo, vendar povzročajo estetske težave, saj se pogosto pojavijo na vidnih delih telesa, kot so obraz, vrat in roke. Njihovo kirurško zdravljenje predstavlja obremenitev za paciente in zdravstveni sistem.
Podatki iz Slovenije kažejo, da je pojavnost melanoma nad evropskim povprečjem. Slovenija ima dobro organiziran nacionalni register za rak, ki deluje že od leta 1950 in omogoča spremljanje trendov kožnega raka. Grafi, ki jih je predavateljica predstavila, kažejo naraščajoč trend invazivnega melanoma že od 80. let prejšnjega stoletja, neinvazivni melanomi pa so se začeli močneje pojavljati tudi v zadnjem desetletju. Ne-melanomski kožni raki so prav tako v vzponu, pri čemer se pojavljajo predvsem na vidnih delih telesa, medtem ko melanomi pri moških prevladujejo na trupu, pri ženskah pa na trupu in nogah.
Predavateljica je izpostavila, da je glavni povzročitelj kožnega raka UV-sevanje, ki je prisotno v sončni svetlobi, solarijih in celo nekaterih industrijskih virih. UVB sevanja povzročajo neposredno poškodbe DNA, UVA pa delujejo globlje v kožo, povzročajo oksidativni stres in sprožajo postopno kopičenje poškodb. Posledice UV-sevanja so tako kratkoročne, kot so opekline, kot tudi dolgoročne, vključno s staranjem kože, hiperpigmentacijami in fotokarcinogenezo. Različni vzorci izpostavljenosti UV-sevanju vplivajo na pojav različnih vrst kožnega raka: akumulativna, dolgotrajna izpostavljenost je pomembna za ploskocelične karcinome in aktinične keratoze, medtem ko so intermitentne, intenzivne izpostavljenosti povezane z melanomom in bazalnoceličnimi karcinomi. Zaradi jasnih dokazov je UV-sevanje razvrščeno kot skupina 1 karcinogenov, primerljivo z azbestom, tobakom in ionizirajočim sevanjem.
Predavateljica je predstavila tudi epidemiološke študije, ki kažejo, da imajo belopolti posamezniki največjo nagnjenost k razvoju melanoma, še posebej v regijah blizu ekvatorja. Poleg genetskih dejavnikov so za razvoj melanoma pomembni tudi število in vrsta pigmentnih znamenj (melanocitnih neav). Ugotovljeno je, da ima oseba s sto znamenji okoli sedemkrat večje tveganje za melanoma, tisti z eno tipično nevo pa ima desetkrat večje tveganje. Število in vrsta neav se začne oblikovati že v otroštvu, kar pomeni, da so otroška leta ključna za preventive ukrepe.
Raziskave so pokazale, da za nastanek novih znamenj ni nujno potrebno sončne opekline, dovolj je izpostavljenost soncu in celo samo porjavitev kože. Nasprotno, fizična zaščita, kot so oblačila, klobuki in zaščitne kreme, preprečuje razvoj novih znamenj in zmanjša tveganje za melanoma v otroštvu. Študije somatskih mutacij so pokazale, da so UV-inducirani kožni raki med najbolj mutacijami bogatimi tumorji med vsemi trdnimi raki. Živalski modeli so prav tako potrdili rakotvornost UV-sevanja.
Predavateljica je poudarila, da je UV-sevanje kompleten karcinogen, ki deluje od začetne poškodbe DNA do imunosupresije, kopičenja mutacij in razraščanja klonov rakavih celic. Etiologija kožnega raka je multifaktorjalna, vključno z genetiko, izpostavljenostjo UV-sevanju in njegovimi posledicami (sončne opekline, staranje kože, solarni lentigo, aktinične keratoze) ter imunosupresijo.
Pomembno je tudi vedenje ljudi na prostem, saj vedno večja izpostavljenost UV-sevanju ni posledica samo klimatskih faktorjev, ampak predvsem povečane aktivnosti na prostem in potovanj v sončne kraje. Zato so osnovni ukrepi za zaščito kože izogibanje soncu ob poldnevu, iskanje sence, oblačila, klobuki in uporaba zaščitnih krem. Predavateljica je opozorila, da je še posebej težko spremeniti vedenje mladih, saj je pojav kožnega raka zamaknjen za desetletja, in da je preventiva lažja pri starejših, ki so že doživeli posledice UV-sevanja.
Zaključila je, da je zavedanje o tveganju UV-sevanja ključno, da bi lahko zmanjšali pojavnost kožnega raka, in da bi bilo smiselno že v zgodnjem otroštvu spodbujati zaščito kože ter ohranjati svetlo, ne porjavljeno kožo.
Simona Perčič
Povezava med vročinskimi valovi in številom smrti zaradi diagnoze, spola, starostnih skupin in območja
Predavateljica je udeležence popeljala skozi analizo vpliva vročinskih valov na smrtnost v Sloveniji, pri čemer je osvetlila predvsem kratkoročne povezave med ekstremnimi temperaturami in zdravjem prebivalstva. Poudarila je, da so vročinski valovi postali vse pogostejši, intenzivnejši in daljši, kar je globalni trend, ki se kaže tudi v Sloveniji. Prvi pomemben mejnik za začetek sistematičnega spremljanja teh pojavov je bilo leto 2003, ko je Evropska javnost doživela izjemno vroče poletje z velikim številom smrti, tudi v Sloveniji. Takrat so slovenske javnozdravstvene službe začele uvajati preventivne ukrepe in izvajati analize smrtnosti med vročinskimi valovi.
Poudarila je, da staranje prebivalstva in podaljševanje življenjske dobe povečujeta ranljivost, zlasti v urbanih območjih. Najbolj ranljive skupine so starejši ljudje, predvsem zaradi fizioloških sprememb, ki spremljajo staranje, ter socioekonomskih dejavnikov, kot so dostop do zdravstvenih storitev, kronične bolezni, jemanje določenih zdravil, sedeč življenjski slog in pomanjkanje klimatskih naprav. Poleg tega so tisti, ki živijo sami, v višjih nadstropjih, delajo na prostem ali prebivajo v mestnih vročinskih otokih, še posebej izpostavljeni tveganju. Med kroničnimi boleznimi, ki povečujejo ranljivost, so kardiovaskularne bolezni, bolezni dihal, ledvične bolezni, diabetes, duševne težave in prekomerna telesna teža.
Za analizo podatkov so raziskovalci uporabili podatke za leti 2022 in 2023, v obdobju od 1. maja do 30. septembra, pri čemer so zajeli vse smrtne primere po glavni diagnozi, vključno s kardiovaskularnimi, respiratornimi, endokrinimi in prebavnimi boleznimi. Zaradi majhnega števila smrti na dan v Sloveniji so morali izločiti gorsko območje, kjer so podatki preveč omejeni. Analiza je zajemala različna podnebna območja – mediteransko, celinsko, vlažno gričevnato in zmerno klimo – z namenom primerjave vpliva vročinskih valov.
Podatke o vročinskih valovih so pridobili od Slovenske okoljske agencije, pri čemer so uporabili tudi australijski indeks presežnega toplinskega stresa. Statistična analiza je temeljila na izračunu relativnega tveganja in 95-odstotnega intervala zaupanja. Kljub pričakovanjem pa rezultati za leti 2022 in 2023 niso pokazali statistično značilne povezave med vročinskimi valovi in smrtnostjo v nobenem od preučenih podnebnih območij. Relativno tveganje je sicer v nekaterih primerih pokazalo pozitivne vrednosti, vendar so intervali zaupanja presegali mejo za statistično značilnost.
Opozorila je, da majhno število dnevnih smrti predstavlja omejitev za statistično analizo, kar je posledica majhnosti države. Prav to pa je hkrati prednost, saj omogoča hitro in učinkovito izvajanje javnozdravstvenih ukrepov. Vsako leto v začetku poletja slovenske oblasti organizirajo medijsko kampanjo, na konferencah za novinarje opozarjajo na nevarnosti vročinskih valov, v sodelovanju z nacionalnimi in lokalnimi mediji ter radiem pa širijo informacije o zaščiti ranljivih skupin in splošne populacije.
Poudarila je, da je trenutna situacija v Sloveniji stabilna, vendar je potrebna dolgotrajnejša, trendna analiza, ki bi omogočila bolj realističen vpogled v vpliv vročinskih valov na smrtnost. Prav tako je pomembno spremljati, kako posamezni preventivni ukrepi vplivajo na vedenje ljudi in zmanjšujejo tveganje. Kljub stabilni situaciji je ključna nadaljnja epidemiološka raziskovanja in dokazno podprti ukrepi, da bi zaščitili najbolj ranljive skupine in izboljšali odzivnost javnega zdravstva.
Vesna Djuričić
Kakšno hišo gradi ježeva družina Ježić?
Predavateljica, predsednica Hrvaškega meteorološkega društva, je udeležence popeljala v nekoliko drugačen svet – svet otroške izobrazbe in ozaveščanja o podnebnih spremembah in trajnostni gradnji. Poudarila je, da v današnjem času, ko se vsi pogosteje srečujemo z novimi okoljskimi izzivi, še posebej pomembno postaja izobraževanje mlajše generacije. Predstavitev je bila osredotočena na slikanico, ki je rezultat sodelovanja meteorološkega društva in zelene svetovalne družbe, specializirane za trajnostno gradnjo in krožno gospodarstvo.
Motivacija za projekt je bila jasna: z uporabo pripovedi za otroke želeli so predstaviti osnovne koncepte zelene gradnje in prilagajanja podnebnim spremembam. Slikanica je zasnovana za otroke, stare od 5 do 12 let, in je napisana v verzih, z besedilom v velikih črkah, kar omogoča lažje samostojno branje. Pomembni pojmi, kot so recikliranje vode, uporaba sončnih panelov, zelene strehe in razvrščanje odpadkov, so označeni z barvami, ki se ujemajo s slovarčkom na koncu knjige.
Glavna zgodba sledi družini ježkov, ki se odloči zgraditi nov, ekološko trajnosten dom. Otroci družine na šolskem izletu spoznajo sodobno stavbo z zelenimi strešnimi rešitvami, sončnimi paneli in pametnimi senčili. Navdušeni nad tem, kar so videli, prosijo starše, naj zgradijo hišo po vzoru te stavbe. Družina se nato loti projekta z arhitektom in uporabi ekološke izolacijske materiale ter druge zelene rešitve, da na koncu doseže cilj – dom, ki ustreza sodobnim ekološkim standardom.
Predavateljica je poudarila, da slikanica ni zgolj zgodba, ampak tudi izobraževalno orodje. Na koncu knjige so vključene rubrike "Ali si vedel?" in kvizi, s katerimi lahko otroci preverijo, kaj so se naučili. Namen vsega tega je bil vzpostaviti komunikacijo z novim občinstvom – otroki, ki sicer poslušajo o podnebnih spremembah, sončnih panelih in trajnostni gradnji, a teh pojmov še ne razumejo. Slikanica naj bi jih seznanila s temi koncepti, jih spodbudila k razmišljanju o trajnostnem življenju in oblikovala odgovorne člane družbe, ki skrbijo za okolje.
Poleg tega predavateljica omenja, da je Hrvaško meteorološko društvo že dolgo vključeno v širjenje meteorološkega znanja, od znanstvenih revij do praktičnih delavnic v vrtcih in osnovnih šolah. Slikanica je nova stopnja te dejavnosti, ki omogoča še boljšo dostopnost znanja mlajši publiki in odpira možnosti za nadaljnje prevode in širjenje po drugih državah. Na koncu je predavatelj poudaril, da je knjiga dostopna brezplačno in jo lahko naročijo vsi, ki jih tematika zanima.
Cilj celotnega projekta ni le izobraževanje, ampak tudi spodbujanje trajnostne zavesti od najzgodnejših let ter oblikovanje generacije, ki bo okoljske izzive razumela in se nanje odgovorno odzivala. Slikanica tako združuje pripoved, vizualno privlačnost in praktično izobraževanje, kar omogoča otrokom, da skozi igro in zgodbo razumejo kompleksne pojme podnebnih sprememb in zelene gradnje.
Urša Cjuha & Igor Mekjavić
Vpliv simuliranega vročinskega vala na fiziološko obremenitev in produktivnost dela
Predavateljica je predstavila delo svoje raziskovalne skupine na Inštitutu Jožefa Stefana, največjem raziskovalnem inštitutu v Sloveniji, ki pokriva področja fizike, kemije, biologije, biotehnologije, reaktorske fizike, energije in okolja. Poudarila je, da njena skupina deluje na presečišču človeške fiziologije in ergonomije, s posebnim poudarkom na ekstremnih okoljih, kot so visoke temperature.
Predstavitev se je osredotočila na evropski projekt Heat Shield, ki je bil del programa Horizon 2020. Cilj projekta je bil raziskati učinke vročinskih valov na pet ključnih evropskih industrij – kmetijstvo, gradbeništvo, proizvodnjo, turizem in transport – ter razviti strategije za izboljšanje dobrega počutja zaposlenih v teh sektorjih. Izpostavila je, da se je njihova skupina osredotočila predvsem na proizvodno industrijo, pri čemer so sodelovali s slovenskim podjetjem Odil, ki proizvaja avtomobilske zadnje luči.
V podjetju, kjer delo poteka 24 ur na dan, so zaposleni stalno izpostavljeni visokim temperaturam, še posebej zaradi injekcijskega litja plastike. Prostori so veliki z visokimi stropi, kar pomeni, da klimatska naprava ni izvedljiva. Ugotovili so, da so delavci sicer prilagojeni na toploto, a vročinskih valov ne prenesejo dobro, saj se tudi doma ne morejo dovolj ohladiti. Znotraj podjetja in na njegovih zunanjih površinah so zato namestili senzorje, ki so merili temperaturo med delovnim časom in počitkom.
Analiza podatkov je pokazala, da notranje temperature ostajajo precej konstantne, čeprav so zunanje temperature med vročinskimi valovi močno nihale. Pomembno odkritje je bilo, da se je produktivnost zaposlenih zmanjšala šele po koncu vročinskega vala, kar kaže na kumulativen učinek toplote na delovno uspešnost.
Ker je zbiranje fizioloških podatkov med delom v podjetju težavno, so raziskovalci izvedli simulacijo vročinskega vala v kontroliranem okolju. V raziskavo so vključili sedem moških udeležencev, ki so sodelovali v 10-dnevnem eksperimentu v športnem centru Planica. Eksperiment je bil strukturiran v tri faze: pred-vročinski val, vročinski val in po-vročinski val. Med pred- in po-vročinskim valom so bili udeleženci izpostavljeni temperaturi okoli 25 °C med delom in 22 °C med počitkom, med vročinskim valom pa 35 °C med delom in 26 °C med počitkom in spanjem.
Vsak dan so udeleženci izvajali simulirane delovne naloge, ki so vključevale preverjanje elektronskih vezij na proizvodni liniji in stopni test, ki je pospeševal telesno proizvodnjo toplote. Rezultati so pokazali, da je vročinski val povzročil povečanje telesne temperature, srčnega utripa in temperature kože, prav tako so udeleženci čutili manjše udobje in večjo vročinsko obremenitev. Na začetku vročinskega vala so udeleženci tudi večkrat delali napake pri nalogah, vendar se je število napak s časom zmanjšalo, kar kaže na prilagajanje organizma.
Pomembno odkritje je bilo tudi, da so udeleženci več časa namenili neplaniranim premorom, kar je pokazalo, da se ljudje samodejno poskušajo spoprijeti s toplotnim stresom. Kljub upoštevanju smernic za delo v vročini so raziskovalci zaznali značajno izgubo produktivnosti, kar potrjuje, da vročinski valovi vplivajo tako na fiziološko stanje kot na delovno uspešnost.
Predavateljica je zaključila, da je metoda simulacije vročinskih valov nov pristop, ki omogoča boljše razumevanje vplivov toplote na ljudi, vendar še vedno obstaja potreba po nadaljnjih raziskavah, predvsem z vključitvijo ranljivih skupin, kot so starejši. Poudarila je tudi, da je zgodnje prilagajanje in spremljanje fizioloških odzivov ključno za zmanjšanje napak in povečanje odpornosti delavcev v ekstremnih razmerah.
Xenia Lorenz
Zeleno ni vedno čisto
Predavateljica je predstavila rezultate svoje diplomske naloge, ki se je osredotočila na učinke urbanih infrastrukturnih elementov na vročinske obremenitve in onesnaženje zraka v mestih. Njena raziskava je uporabila mikroklimatski model ENVI-met, s katerim je analizirala, kako različni urbanistični elementi – drevesa, žive meje, zelenje na fasadah in palisade – vplivajo na lokalne temperature in koncentracije ogljikovega monoksida. Glavna ugotovitev naloge je bila, da imajo urbani infrastrukturni elementi dvojni učinek: lahko nekoliko znižajo temperature, hkrati pa lahko povečajo onesnaženje zraka zaradi zmanjšane ventilacije.
Za uvod je izpostavila, da več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih, katerih gostota in urbanizacija ustvarjata posebne klimatske razmere, znane kot urbani toplotni otok in urbani onesnaževalni otok. Ti pojavi povzročajo, da so najbolj gosto naseljena območja topla in bolj onesnažena od okolice, kar prispeva k približno 7 milijonom smrti letno. Po poročilu IPCC so glavni vzroki za te pojave: emisije toplote in onesnaženja s strani ljudi, nizki albedo materialov, ki akumulirajo toploto, blokada naravne ventilacije zaradi goste gradnje ter pomanjkanje naravnih hladilnih elementov, kot so zelenje in vodne površine.
Predavateljica se je osredotočila na priložnosti, ki jih ponuja urbano zelenje. Drevesa in zelene površine lahko znižujejo temperaturo z zasenčevanjem in evapotranspiracijo, ter zmanjšujejo onesnaženje zraka preko suhe depozicije ali kot zaščitna bariera ob cestah. Vendar pa imajo takšne rešitve tudi pomembne omejitve, saj lahko močno zmanjšajo naravno ventilacijo in s tem posledično povečajo koncentracije onesnaževal.
V praktičnem delu naloge je analizirala ulico Via Macone v Bologni, ki leži v Poški dolini, območju s specifičnimi meteorološkimi pogoji, kjer se toplota in onesnaženje pogosto zadržujeta. Model je upošteval geometrijo ulic, albedo površin, obstoječa drevesa in promet, pri čemer je bila izvedena validacija modela z realnimi podatki.
Nato so bili izvedeni scenariji za preučitev učinkov različnih urbanih infrastrukturnih elementov:
Drevesa: Znižujejo temperaturo predvsem neposredno pod krošnjo, kar koristi pešcem, vendar povečajo koncentracije ogljikovega monoksida zaradi blokiranja ventilacije.
Palisade: Nimajo pomembnega učinka na temperaturo in nimajo večjega učinka na onesnaženje.
Žive meje: Znižajo temperaturo manj kot drevesa, vendar lahko delujejo kot bariera ob cestah, hkrati pa povečajo onesnaženje znotraj uličnega kanjona.
Zeleni zidovi: Znižajo temperaturo znotraj celotnega uličnega kanjona in povzročajo najmanj povečanja ogljikovega monoksida v primerjavi z drugimi zelenimi elementi.
Poudarila je, da so učinki znižanja temperature razmeroma majhni, približno 0,5 °C, medtem ko je povečanje onesnaženja pogosto statistično pomembno. Najpomembnejše spoznanje je, da urbane zelene infrastrukture niso univerzalna rešitev in da je natančno planiranje ter analiza vsakega primera ključnega pomena. Na podlagi rezultatov je predlagala, da so zeleni zidovi najbolj primerni za ozke ulične kanjone, drevesa za široka odprta območja z nizkim prometom, živice pa kot zaščitne barriere ob železnicah ali cestah.
Zaključila je, da je natančna izbira in razporeditev urbanega zelenja odvisna od lokalnih razmer, da se doseže optimalna kombinacija hladilnega učinka in minimalnega povečanja onesnaženja zraka. Izpostavila je tudi, da je sodelovanje z lokalnimi univerzami in strokovnjaki nujno za izvedbo takšnih študij in razvoj mest, pripravljenih na klimatske spremembe.
Jeremy Wilks
Kako naj govorimo o prilagajanju podnebnim spremembam
Predavatelj je uvodoma opozoril, da je govor o podnebnih spremembah pogosto neudoben – ljudje o tem ne želijo govoriti doma za mizo, na vlaku ali celo pri delu. Vendar pa, kot je poudaril, gre za temo, ki je trajna v okviru naših življenj, in posledice, ki jih povzroča segrevanje planeta, se ne bodo izboljšale same od sebe. Zato ni dovolj, da govorimo le o omilitvah, kot so zmanjševanje emisij ali gradnja vetrnih elektrarn in sončnih panelov, ki sicer izgledajo “lepo” za medijsko predstavitev. Predavatelj je poudaril, da moramo veliko več govoriti o prilagajanju, saj je to, kar ljudje resnično lahko doživijo in nadzorujejo v svojem življenju.
V nadaljevanju je predstavil kritiko trenutnega načina komuniciranja podnebnih sprememb. Poudaril je, da pogosto uporabljamo zgodbe, ki ne vzbudijo čustvenega odziva ali praktičnega ukrepanja. Primer je bila zgodba o taljenju ledenikov, kjer so novinarji poskušali dodati “pozitiven konec”, čeprav ga objektivno ni bilo. Podobno je pogosto uporabljen simbol polarnega medveda, ki pa večini ljudi ni neposredno blizu ali relevanten, zato ne motivira k dejanju.
Namesto tega je predavatelj izpostavil zgodbe, ki delujejo: tiste, ki se jih ljudje lahko vizualno in čutno predstavljajo. Primer so “pljuča Zemlje” – amazonski gozd, ki gori. Vsak lahko razume pomen zraka, ki ga dihamo, in občuti neposredni učinek požara na svoje zdravje. Podobno je mogoče zgodbe lokalizirati, na primer pokazati, kako podnebne spremembe vplivajo na otoke, ki se počasi potapljajo, in tako doseči občutek povezanosti in nujnosti ukrepanja.
Predavatelj je opozoril, da pogosto govorimo o abstraktnih pojmih, kot so “COP”, “krožno gospodarstvo”, “neto nič emisij” ali “naravne rešitve”. Večina ljudi ne ve, kaj ti izrazi pomenijo v praksi. Če želimo spremeniti vedenje, moramo podnebne teme prevesti v vsakdanje izkušnje, ki so relevantne za posameznika. To vključuje predvsem dve področji: zdravje in prebivalčev finančni položaj ali premoženje.
Kot primer učinkovite komunikacije je predavatelj izpostavil zgodbe, povezane z lokalnimi vremenskimi dogodki in posledicami za ljudi:
Toplotni valovi in delo na vročem delovnem mestu v Evropi.
Suše, ki vplivajo na vsakodnevno življenje in delovanje podjetij, kot so hoteli ali mesnice.
Poplave, ki ogrožajo domove in premoženje ljudi, kar povzroča neposredno povezanost z zdravjem in premoženjem.
Vetrne in solarne elektrarne, kjer ljudje razumejo vpliv na energijo, udobje in varnost, če pride do izpada elektrike.
Predavatelj je poudaril, da so zgodbe, ki tako vizualno kot čustveno resonirajo, tiste, ki sprožijo resnično razpravo in ukrepanje. Ljudje se na primer veliko lažje povežejo s poplavami, ki ogrožajo njihove domove ali skupnosti, kot pa s polarno medvedjo populacijo ali globalnimi statistikami toplogrednih plinov. Prav tako je pokazal, da so novice, ki lokalno nagovarjajo ljudi in imajo jasen vpliv na zdravje in premoženje, najbolj uspešne pri spodbujanju pogovorov in ukrepanja.
Za učinkovito podnebno komunikacijo predavatelj priporoča:
1. Fokus na lokalne in praktične učinke – ljudje morajo razumeti, kako jih podnebne spremembe osebno prizadenejo.
2. Prikaz vpliva na zdravje in premoženje – v najsiršem smislu, kar vključuje tudi dostop do energije, stanovanja in varnosti.
3. Praktična navodila za prilagajanje – kako se lahko posamezniki ali skupnosti zaščitijo pred vročino, sušami ali poplavami.
4. Izogibanje abstraktnim strokovnim izrazom, ki ne vzbujajo osebne povezanosti ali čutnega odziva.
5. Uporaba zgodbe, ki jo lahko občutimo ali vizualiziramo – kar sproži čustveni odziv in občutek nujnosti.
Zaključek predavanja je bil jasen: če želimo, da se ljudje dejansko pogovarjajo o podnebju in ukrepajo, moramo zgodbe lokalizirati, narediti jih praktične in povezane z njihovim zdravjem ter premoženjem. Prav to je tisto, kar sproži trajno zanimanje in resnično spremembo vedenja.
Page updated
Google Sites
Report abuse