dr. Vital Manohin: Zgodovina razvoja meteorologije v Sloveniji


Meteorološka opazovanja v Ljubljani so se pričela v marcu 1850 v okviru poštnega urada. Z opazovanji je pričel A. Wagner, nadaljeval pa telegrafski uradnik J. Zeilinger (1850-1857). Opazovanja so se postopno izpopolnjevala in so že za časa vestnih opazovalcev Karla Dežmana (1851-1889) in -po njegovi smrti- njegove žene Serafine (1889-1895) dosegla nivo vzorne klimatološke opazovalnice. Po smrti Serafine Dežman je z delom na enako visoki ravni nadaljeval gimnazijski profesor M. Vodušek vse do leta 1919, ko je opazovanje prevzela na novo ustanovljena ljubljanska Univerza. Žal so s to zgodovinsko prelomnico opazovanja namesto pričakovanega vzpona zdrknila na nezaslišano nizko raven: potekala so površno in nezanesljivo, večji del podatkov pa so obnovili kar iz samopisnih naprav. Iz meteorološke opazovalnice so na Univerzi ustanovili Zavod za meteorologijo in geodinamiko. Vodja Zavoda je bil fizikalni geograf prof. Gavazzi. Po njegovem odhodu je 1926. leta prevzel vodstvo prvi slovenski meteorolog dr. Oskar Reya. Najprej je bil Reya sicer fizikalni geograf, a je z doktoratom iz meteorološko-klimatološkega področja pridobil, skladno s tedanjimi študijskimi predpisi, naziv meteorologa. Meteorologija je namreč tedaj spadala v področje podiplomske specializacije in nikakor ne v osnovni študij. Zato se na ljubljanski Univerzi ni dalo pridobiti naziva meteorolog drugače kot s podiplomskim študijem, ki se je moral zaključiti z doktoratom iz te stroke. Takšen postopek je veljal vse do konca druge svetovne vojne, ko je bila v okviru Prirodoslovno-matematične fakultete ustanovljena specialna meteorološka stroka; zato so vsi predvojni meteorologi pridobili naziv samo s podiplomskim študijem in doktoratom (npr. Reya, Manohin, Čadež, Vemić). Na zagrebški in beograjski Univerzi je bilo naziv možno pridobiti tudi po končanem študiju v astronomski ali geofizikalni skupini, v Ljubljani pa teh skupin ni bilo, zato je bil študij meteorologije možen samo v okviru fizikalne geografije. Dr. Čadež je pridobil doktorat iz fizike in ne iz meteorologije, ker je na filozofski fakulteti študiral v okviru matematično-fizikalne skupine. Opazovanja na Univerzi pod vodstvom Reye sprva niso nič napredovala - v glavnem so nadaljevali z obnavljanjem podatkov iz samopisnih naprav, ustanavljati pa so se pričele klimatološke postaje širom po Sloveniji, kar je Reyi v nekaj letih omogočilo izdelavo zanimivih študij iz klimatološko-meteorološkega območja. Izsledke je objavljal v različnih strokovnih revijah, predvsem v Geografskem vestniku. Ko je postal Reya privatni docent, so se na Univerzi jeseni 1933. leta pričela prva predavanja iz meteorologije. Obvezna so bila samo za študente fizikalne geografije, takšnih pa je bilo malo. Prostovoljno pa so se predavanj udeleževali študenti iz matematične skupine in Tehnične fakultete. Reya je pripravljal tudi poljudnoznanstvena predavanja v okviru Prirodoslovnega društva. Prvič v zgodovini slovenske meteorologije je uporabljal sinoptične karte, ki jih je po pošti dobival iz Dunaja, Novega Sada in Splita. Študij sinoptičnih kart so vključili tudi v študij rednih študentov meteorologije v okviru fizikalne geografije. Prof. dr. Anton Melik je za študente splošne geografije v okviru zgodovinske skupine uvedel enosemestrske vaje v tolmačenju tekočih vremenskih pojavov s pomočjo sinoptičnih kart Zavoda za meteorologijo in geodinamiko.


Pod vodstvom Reye so se opazovanja v Ljubljani počasi izboljševala in so dosegla nivo, ki je bil že za časa Voduška. Zavod za meteorologijo in geodinamiko je dodatno pridobil dva sodelavca (Blanč, Vencelj) in kasneje še enega (V. Černe). Blanč in Vencelj nista bila strokovno usposobljena, vendar sta se hitro priučila, še zlasti Vencelj, ki je vse do svoje smrti 1946. leta skrbno opazoval in beležil podatke (Blanč pa je raje prevzel menjavanje trakov na seizmografu, ki je bil postavljen v kletnih prostorih Zavoda). Černe je v glavnem opravljal delo tehničnega risarja, vendar je tudi on večkrat opazoval in je nazadnje celo dobil posebno postajo na Opekarski cesti, kjer so nato potekala merjenja vzporedno z univerzitetnimi. Ob tem je potrebno poudariti, da je imel Zavod za meteorologijo in geodinamiko glavno opazovališče na vrtu bolnišnice za ženske bolezni in še dodatno okensko postajo na oknu Zavoda. Beležili so podatke iz obeh postaj. Vojaška meteorološka služba je nekako od 1932. leta beležila podatke z ljubljanskega letališča (v današnji industrijski coni Moste). Tako je bilo možno primerjati podatke iz različnih predelov Ljubljane in okolice, kar je pozneje omogočilo analizo klime Ljubljane kot mesta glede na klimo okolice (npr. Manohin). Poleg tega sta Manohin in Čadež opravljala svoje zasebne meritve in to zopet na povsem različnih koncih mesta (Manohin v Tivoliju, Čadež pa na današnji Zemljemerski ulici). Tako stanje je trajalo vse do druge svetovne vojne. Tik pred vojno je bila Zavodu za meteorologijo in geodinamiko (v okviru tim. 'bednostnega fonda') dodeljena V. Malovrh, med okupacijo pa Manohin in Čadež. Med vojno se je dejavnost omejila samo na opazovanje v Ljubljani.


Po vojni je bil okrepljen vojaški meteorološki center na letališču, kjer so ustanovili sinoptično meteorološko službo, ki so jo organizirali sinoptiki iz Sovjetske zveze. Organizirali so tečaj, na katerem so usposobili kadre za sprejemanje in posredovanje sinoptičnih podatkov ter za risanje prvih sinoptičnih kart. Te niso vsebovale podatkov, ker so bile narejene samo z dešifriranjem moskovskih in kasneje londonskih splošnih sinoptičih kart, ki so se imenovale 'sinoptične konsultacije'. V to službo so bili poklicani vsi razpoložljivi meteorologi tj. Manohin in Čadež, hkrati pa tudi J. Pučnik, ki je bil že prej kot vojak dodeljen za opazovalca na vojaško letališče. Ves ostali meteorološki kader, vključno s šefom Šoncem, ni imel niti srednje strokovne izobrazbe, saj so samo zaključili večmesečni ruski tečaj. Reya je ostal na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko na Univerzi; njegovi sodelavci so bili Vencelj, Malovrhova in Černe (Blanč je že mnogo prej umrl).


Septembra 1945. leta so vsi civilni meteorologi iz vojaškega letališča odšli v prosveto. Poleti 1946. je bil Manohin premeščen iz gimnazije na Zavod za meteorologijo in geodinamiko z namenom, da tam organizira sinoptični oddelek. Še pred pridobitvijo kadrov in finančnih sredstev se je s prihodom Manohina na Univerzo pričelo z risanjem prvih civilnih sinoptičnih kart na enak način kot poprej na vojaškem letališču, poleg tega pa so pričeli sprejemati prognostične vremenske karte. Podatke so v dogovoru z vojaško meteorološko službo sprejemali po telefonu iz vojaškega meteorološkega centra na ljubljanskem letališču. Takrat so pričeli v časopisu in radiu tudi objavljati prve uradne vremenske napovedi na sinoptični osnovi.


Ker se je pridobivanje kadrov na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko zavleklo v leto 1947, je ustanovitev sinoptičnega oddelka na Univerzi prehitela odločba Zvezne vlade v Beogradu o ustanovitvi Uprave hidrometeorološke službe v Jugoslaviji in republikah. Za direktorja Republiške Hidrometeorološke uprave je bil odrejen F. Bidovec, po poklicu gradbeni tehnik, ki se je ukvarjal s hidrologijo. Reya je s tem v zvezi podpisal razrešnico vsemu svojemu kadru, vključno s tehničnim risarjem Černetom; vsi bi morali preiti na Upravo hidrometeorološke službe. Čadež, ki je bil do tedaj zaposlen na Kmetijskem inštitutu, je odšel v Zvezno upravo v Beograd, Manohin pa na njegovo mesto na Kmetijski inštitut. Reya je ostal na univerzitetnem Zavodu za meteorologijo in geodinamiko popolnoma sam in kot kaže, je bil s tem zadovoljen, saj je Upravi hidrometeorološke službe izročil ne le ves svoj kader, ampak tudi precejšnji del svoje knjižnice, npr. vse zvezke revije Meteorologische Zeitschrifte in edinstveni primerek Mednarodnega atlasa oblakov, pa tudi vse opazovalne podatke. To je bila velika napaka, zlasti glede opazovalnega arhiva, ker je vodstvo Uprave hidrometeorološke službe (ki se je medtem preimenovala v Hidrometeorološki zavod), proglasilo ta arhiv, ki je bil pridobljen pred ustanovitvijo Uprave hidrometeorološke službe, za svojo last, tako da se niti meteorologi niso mogli posluževati teh podatkov brez dovoljenja direktorja in morebitne denarne odškodnine za uporabo. Takrat je Zavod za meteorologijo in geodinamiko pri Univerzi prenehal z opazovanjem vremena.


Napisal dr. Vital Manohin 11. junija 1968